Laminat
Jure Jakob
Polagam laminat.
Zaslužil bom
sto petdeset evrov,
kar je trideset manj,
kot znese mesečni račun za vrtec.
Dva dni
polagam laminat,
dva dni zlagam gladke plošče,
ulite iz mešanice plastike
in lesnega odpada,
v plastičen pod.
Na daleč
pravi parket iz hrasta,
nobena imitacija.
Položim,
pomerim,
odžagam
in stisnem v gladko površino,
do milimetra natančno,
nobene špranjice,
popoln spoj,
še od blizu
komaj viden,
kot izgubljena nit.
Dva dni
se za mano veča
vedno večja površina,
dokler me ne stisne
v zadnji kot.
Sto petdeset evrov,
dva tanka bencina,
zavojček tobaka.
Polagam laminat
in vmes
včasih pogledam skoz široko okno
iz prvega nadstropja
čez vrtičke in polja
proti vzhodu.
Svetloba,
postelja trave
in še nekaj malo dlje,
za kar mi zmanjka časa.
Polagam laminat,
vsakič ko odrežem ploščo,
jo odrežem bolj natančno,
iz rok jemljem
natančno moč
in jo dajem v pod
po točno določeni tarifi.
Ko pridem v zadnji kot,
dva dni,
pustim med robom stene
in zadnjo linijo laminatnih plošč,
kot že prej med robom stene
in prvo linijo,
za prst debelo špranjo.
Tu, pravijo,
laminat diha.
Tu
zagledam Daneta Zajca
in njegovo ljubico.
Slišim, kako razlaga,
katere pesmi
ji Dane zvečer
najraje prinese v posteljo.
Slišim, kako pravi,
da jih govori, da diha,
kot da potem
zmanjka časa.
Na pamet.
Do milimetra,
do sekunde natančno,
čeprav je za vsakim dihom
prstena, črna špranja,
za vsako špranjo
zadnji kot.
Reče:
Asskalla.
Lla – lla – lla.
Rečem:
laminat.
Pijem pivo,
on bel špricer.
Jaz spijem prej,
da bi čim prej končal.
Dobro mi gre,
lepo ga zlagam,
preden stisnjen v kot
pritisnem in zatolčem zadnjo ploščo,
jo pobožam,
skoraj bi rekel:
ljubica:
laminat.
Popolnoma plosk,
brez slutnje gube,
raven kot sveže obrita koža
na imitaciji obraza
kakega Karla Erjavca,
ko se gladko nasmehne.
Nasmehnem se
in spet pogledam
skoz okno ven.
Za vrtički in polji
stoji vrtec,
za njim so bloki.
Nekdo tam
polaga laminat.
Bodi udeležen. Sodeluj. Prijavi se na novice.
Pogovor o tekstu
Pripiši svoje mnenje
Za objavo komentarja se morate prijaviti oz. najprej registrirati.
Berem pesem.
Ne v knjigi,
ampak z zaslona računalnika.
Sicer imam raje
črne črke odtisnjene
na dobrem starem
belem papirju,
z obvezno številko strani
v desnem ali levem
spodnjem kotu,
pogosto na sredi,
redkeje zgoraj,
spet levo ali desno
ali včasih na sredini.
Pa saj ni pomembno.
Berem pesem.
Na računalniku.
Ker če bi jo bral
iz knjige,
bi moji sodelavci
v pisarni
hitro ugotovili,
da zabušavam in
kdo od njih bi me
zagotovo zatožil šefu.
Za take reči se
leti iz službe –
zaradi branja pesmi
in podobnih
nepotrebnih opravkov.
Zato berem pesem na skrivaj,
z miško pripravljeno
na hiter klik
za preklop
med okni Oken.
Pesem je na daleč
prava pesem,
nobena imitacija,
verzi lepo zloženi
v dolgo kolono,
ki me kdo ve zakaj
spomni na nakupovalni
seznam.
Nekje pri koncu seznama
najdem med verzi
pesnika in Pesnika.
S puščico pritisnem
na križec v desnem
zgornjem kotu ekrana.
Za hip se ozrem
po pisarni.
Moji sodelavci delajo
in napeto bulijo v ekrane.
Vprašam se,
koliko med njimi
jih v resnici
bere pesem.
Jure, super pesem!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!