Laminat

Jure Jakob

Polagam laminat.
Zaslužil bom
sto petdeset evrov,
kar je trideset manj,
kot znese mesečni račun za vrtec.
Dva dni
polagam laminat,
dva dni zlagam gladke plošče,
ulite iz mešanice plastike
in lesnega odpada,
v plastičen pod.
Na daleč
pravi parket iz hrasta,
nobena imitacija.
Položim,
pomerim,
odžagam
in stisnem v gladko površino,
do milimetra natančno,
nobene špranjice,
popoln spoj,
še od blizu
komaj viden,
kot izgubljena nit.
Dva dni
se za mano veča
vedno večja površina,
dokler me ne stisne
v zadnji kot.
Sto petdeset evrov,
dva tanka bencina,
zavojček tobaka.
Polagam laminat
in vmes
včasih pogledam skoz široko okno
iz prvega nadstropja
čez vrtičke in polja
proti vzhodu.
Svetloba,
postelja trave
in še nekaj malo dlje,
za kar mi zmanjka časa.
Polagam laminat,
vsakič ko odrežem ploščo,
jo odrežem bolj natančno,
iz rok jemljem
natančno moč
in jo dajem v pod
po točno določeni tarifi.
Ko pridem v zadnji kot,
dva dni,
pustim med robom stene
in zadnjo linijo laminatnih plošč,
kot že prej med robom stene
in prvo linijo,
za prst debelo špranjo.
Tu, pravijo,
laminat diha.
Tu
zagledam Daneta Zajca
in njegovo ljubico.
Slišim, kako razlaga,
katere pesmi
ji Dane zvečer
najraje prinese v posteljo.
Slišim, kako pravi,
da jih govori, da diha,
kot da potem
zmanjka časa.
Na pamet.
Do milimetra,
do sekunde natančno,
čeprav je za vsakim dihom
prstena, črna špranja,
za vsako špranjo
zadnji kot.
Reče:
Asskalla.
Lla – lla – lla.
Rečem:
laminat.
Pijem pivo,
on bel špricer.
Jaz spijem prej,
da bi čim prej končal.
Dobro mi gre,
lepo ga zlagam,
preden stisnjen v kot
pritisnem in zatolčem zadnjo ploščo,
jo pobožam,
skoraj bi rekel:
ljubica:
laminat.
Popolnoma plosk,
brez slutnje gube,
raven kot sveže obrita koža
na imitaciji obraza
kakega Karla Erjavca,
ko se gladko nasmehne.
Nasmehnem se
in spet pogledam
skoz okno ven.
Za vrtički in polji
stoji vrtec,
za njim so bloki.
Nekdo tam
polaga laminat.

O avtorju. Jure Jakob se je rodil l. 1977 v Celju. Na Filozofski fakulteti v Ljubljani je magistriral iz primerjalne književnosti. Je avtor petih pesniških zbirk (Tri postaje, Budnost, Zapuščeni kraji, Delci dela, Lakota), monografske študije o pripovedništvu Lojzeta Kovačiča Otroški pogled, esejistično prozne knjige Hiše in drugi prosti spisi in dveh pesniških slikanic za otroke (Morje, Skrivni gozd). … →

Avtorjevi novejši prispevki
Bodi udeležen. Sodeluj. Prijavi se na novice.
Pogovor o tekstu
  • šala pravi:

    Berem pesem.
    Ne v knjigi,
    ampak z zaslona računalnika.
    Sicer imam raje
    črne črke odtisnjene
    na dobrem starem
    belem papirju,
    z obvezno številko strani
    v desnem ali levem
    spodnjem kotu,
    pogosto na sredi,
    redkeje zgoraj,
    spet levo ali desno
    ali včasih na sredini.
    Pa saj ni pomembno.
    Berem pesem.
    Na računalniku.
    Ker če bi jo bral
    iz knjige,
    bi moji sodelavci
    v pisarni
    hitro ugotovili,
    da zabušavam in
    kdo od njih bi me
    zagotovo zatožil šefu.
    Za take reči se
    leti iz službe –
    zaradi branja pesmi
    in podobnih
    nepotrebnih opravkov.
    Zato berem pesem na skrivaj,
    z miško pripravljeno
    na hiter klik
    za preklop
    med okni Oken.
    Pesem je na daleč
    prava pesem,
    nobena imitacija,
    verzi lepo zloženi
    v dolgo kolono,
    ki me kdo ve zakaj
    spomni na nakupovalni
    seznam.
    Nekje pri koncu seznama
    najdem med verzi
    pesnika in Pesnika.
    S puščico pritisnem
    na križec v desnem
    zgornjem kotu ekrana.
    Za hip se ozrem
    po pisarni.
    Moji sodelavci delajo
    in napeto bulijo v ekrane.
    Vprašam se,
    koliko med njimi
    jih v resnici
    bere pesem.

  • alenka pravi:

    Jure, super pesem!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • 12:00

    Tonja Jelen

    Razpredemo se po peskovniku
    vedno ostane nekaj peska

  • Nasvet

    Muanis Sinanović

    Ne navadi se nanj; / ne biti vajen prestola je blagoslov

  • Da ne bo pomote

    Vesna Liponik

    Parkiram med mizami, čim bližje svoji. Igor s kiviji že razklada, že bodo šli tipi prvo kavo spit, jih že vidim, pa kakega kratkega.

Izdelava: Pika vejica