Tretja zbirka Tine Kozin »Nebo pod vodo« je korenito drugačna od prejšnjih dveh, najočitneje od Šumenj, kakor v kratki in tehtni spremni besedi opozori urednik Aljaž Krivec.

Borut Golob je že s prvencem odločno nakazal svoje posege v domačo prozaistiko in z romaneskno fugo za motorko s srečnim koncem Smreka bukev lipa križ, podnaslovljeno »domačijska povest«, ker se pač dogaja na podeželju, čeprav ne ravno izključno med podeželani, pokazal, da se bo bolj kot naraciji posvečal refleksivnemu drobljenju ter svoje opilke in okruške zgodb obračal proti podalpski zagovednosti.

Mnogoboj mitologij ni prva samostojna knjižna zbirka Sergeja Harlamova, leta 2011 so izšli Jedci. Ne gre zanikati, da so v Jedce že vpisane in začrtane smernice, strukture in poetike, ki nezmotljivo določajo tudi Mnogoboj mitologij, vendar pa le-ta predstavlja tudi odmik od Harlamovih začetkov, ali če hočete, stopnjevanje oziroma vzpon na drugo stilsko in vsebinsko raven.

Ne glede na to je roman Vse moje Amerike doslej najboljše delo Štefana Kardoša. Nedvomno je v knjigi veliko avtobiografskih referenc, zgodovinski izseki so napisani prepričljivo, zatorej bo knjiga nedvomno zanimiva že z vidika slovenskega priseljevanja na začetku dvajsetega stoletja.

Prvenec Tonje Jelen, pesnice mlajše generacije, sem, skladno z naslovom, brala kot poglavja iz nekakšnega osebnega dnevnika pobalinke. Ki pa je pobalinka samo na začetku, v malo bolj otroško obarvanem istoimenskem ciklu Pobalinka, potem pa zraste v veliko dekle. Ampak samo na videz, ker lahko njen igriv, mestoma otroški jezik, prepoznamo tudi v nadaljevanju zbirke, kjer pesnica govori malo o sebi, malo o ljubezni, malo o pesništvu, malo pa tudi opazuje, predvsem naravo, ki ji je posvečen zlasti cikel z naslovom Čudežna dežela. Tretji in četrti delPreberi