Ženska s svojo seksualnostjo ščiti moškega pred soočenjem z lastno smrtnostjo, hkrati pa mu zbuja strah, ga opominja na njegov lastni konec – prav ta se namreč zrcali v njenem pogledu.

Ali se fatalnost od banalnosti loči le po številu lajkov? Kako da ženske, generacijsko odraščajoče s tretjim valom feminizma, nimajo distance do normirane seksualizacije – tiste distance, lastne nam, ki smo začele osebnostno in intelektualno odraščati v prehodu med drugim in tretjim feminističnim valom?

Občutljiva raba jezika – ali ni kljub vsemu malce radikalna, ko skuša nadomestiti prevlado enega slovničnega spola s prevlado drugega? In ali ni malce neučinkovito »komplicirati« v birokratskih aktih, ko pa je že vendar toliko družbenih listin nepotrebnih in služijo zgolj formalizmu?

Mar spolnega nadlegovanja pri nas ni oziroma ga je precej manj kot v zahodnih državah? Ga zgolj ne zaznamo? Ali pa se bojimo o njem spregovoriti in ga prijaviti? V luči nedavno razkritih škandalov je toliko bolj pomembno, da njih ne molčimo.

Avtorska slikanica Mavrična maškarada je prvenec magistre filozofije in doktorice sociologije Alenke Spacal. Novih imen na sceni se bralec vedno razveseli, njihovih del pa se loti s posebnim zanimanjem in z veselim pričakovanjem. Glede pričakovanj – sam naslov slikanice bi lahko obetal precej pogosto temo otroške literature, torej maškarado, pač živopisno. Ampak ko knjigo dejansko odpremo, ugotovimo, da se avtorica v njej loti vse prej kot pogoste teme – vprašanja spolov. To je sicer njenaPreberi