Kljub tej relativno plitvi temi pa gre roman veliko globlje.

Nastalo jih je ogromno, ampak ta je celo preživela.

A kot da je kdo temu kdaj zares oporekal!

Zmerna žaloigra, v kateri si nihče ne puli las, a tudi nihče ne skače v zrak od veselja.

Osebna izkušnja je prepričljivo izpisana, obenem raste v družbeno tkivo in s tem to tkivo tudi daje videti.

Mar žanrov ne maramo, ker v resnici menimo, da so naša življenja nevredna?

Tja in spet nazaj.

Ko se misli v trenutku vse skoncentrirajo okoli svojega predmeta.

Namesto črne kuhinje in kmečke peči se po mestu – in s tem po literaturi – širijo podobe cimrov v skupnih kuhinjah.

Preverjati ustaljene teze literarne zgodovine in najti kaj nepričakovanega.