»Največjih svetovnih zločinov ne povzročijo tisti, ki kršijo pravila, 
pač pa tisti, ki pravila upoštevajo.«
Banksy, Wall and Piece

Da me jebeš, jih ne razumem. Vseh teh pridnih državljanov in pridnih uslužbencev, ki se najbolje počutijo, če jim nekdo natanko pove, kaj smejo in česa ne, kaj je dovoljeno in kaj ni, kaj se od njih pričakuje (čim manj, tem bolje), ne razumem vseh teh pasivnih posameznikov, ki dneve preživljajo v vegetaciji pred TV-ekrani, ki poleti s svojim vegetiranjem nadaljujejo ob hrvaški obali,Preberi

Dva človeka skratka nimava pojma, za kaj gre, medtem ko je, vsaj tako se zdi, marsikomu popolnoma jasno. Zamrznil se bom, vam povem. Boste že videli, nič se ne bo zgodilo. To bo še tvistov ta teden, nismo še končali. Pa to ne morš verjet, nje. Ablast, Ablast, Ablast, samu ablast ablast in ablast.

Na svet je privekal na leto, ko je Jugoslavija izgubila kompas. Da je šlo od njegovega rojstva vse samo še navzdol (in gre še kar), je najbrž eno tistih neverjetnih naključij zgodovine, ki jih vsestranski družboslovec in neke vrste materialistični duhovni vodja Andraž Jež imenuje »neverjetna naključja zgodovine«.

Ob koncu prejšnjega meseca, teden dni, preden so slovenski udeleženci Andrej Hočevar, Gregor Podlogar in Staša Pavlovič obiskali Berlin, je nemški nobelovec Günter Grass že drugič v tem letu razburil javnost – s pesmijo. Potem ko je Grass pred nekaj meseci spore zanetil že s svojo pesniško kritiko izraelske atomske politike in si z njo prislužil celo obtožbe antisemitizma – še toliko bolj, ker je njegovo sodelovanje z SS bilo razkrito tako rekoč pred kratkimPreberi