Skratka, delal sem se, da me vse to prav malo gane, ker oh, itak ne morejo razumeti.

Če je lenoba odsotnost dela, ki bi moralo biti opravljeno, mar niso v času podnebne krize, ekonomskih stisk in naraščajočih družbenih neenakosti tisti, ki so najbolj škodljivo leni, ravno oblastniki, politiki in vsi dušebrižniki?

Zakaj ne pišem je zares izjemen prikaz načinov, kako te družba skuša prepričati, da si zaslužiš lastno bedo.

Problem imam z doumevanjem, kaj je današnji “podjetnik”, z doumevanjem, da je to novo idealizirano stanje duha.

Najbrž je vsak samostojni prevajalec (ne glede na plačilo prispevkov iz državnega proračuna) že doživel bodisi trganje od ust pri subvencioniranih knjigah bodisi mizerne honorarje pri nesubvencioniranih, pri čemer velike in ugledne založbe niso nikakršna izjema. Zato: zlate prinašalke vseh dežel, združimo se! Čas je, da se transformiramo v zagatne pitbule, ki nam bodo – revam/parazitom/pijančkom/(vstavite žaljivko po želji) samozaposlenskim – naklonili nekakšen homogen sindikat.

To besedilo se je začelo drugače, z nekim drugim stavkom. Ne spomniš se, s katerim. Tvoj spomin, oziroma tvoj delovni spomin, je odšel s tistim, ki je pred dobrim mesecem dni vdrl v tvoje stanovanje in iz njega odšel s prenosnikom, ki nikoli ni doživel bekapa. Kopije, zaledje, rešilno mrežo in kar je še tega si delajo ljudje, ki znajo svojo prihodnost racionalno dobroPreberi