Ameriški fizik in pisatelj Alan Lightman se v svoji knjigi Einsteinove sanje ukvarja s časom, pri čemer vsakemu konceptu nameni eno kratko zgodbo. Nekatere so popolnoma fantastične, spet druge bližje resnici, vse pa uokvirja zgodba mladega Einsteina, ki se ubada z relativnostno teorijo. Podobno bi lahko pričakovali tudi pri novi knjigi Leonore Flis, saj nas premami z upogibanjem časa, torej z nečim, za kar se lahko ponovno zahvalimo legendarnemu razkuštranemu Albertu. Toda v Upogibu časa še zdaleč ne gre za odkrivanje raznih odštekanih časovnih teorij, čeprav gre – metaforično – prav za to. Preberi

Pesniški prvenec Ane Svetel z naslovom Lepo in prav je poln nasprotij; je mehak in robat, topel in hladen, melodičen in raztrgan, navdušen in otožen. Je vse hkrati, je lepo in je prav, a tudi ni – kakor da si upa pesnica šele skozi napisano pesem priznati, da ni vedno vse tako, kot bi si želeli. Da mora za vsak prav obstajati tudi narobe, za vsak lepo tudi grdo. In ravno vsi ti (nezavedni) kontrasti dajejo zbirki pridih iskrivosti, odkritosti.Preberi

»[N]a dnu slehernega človeškega srca je mučilnica, kjer se vse gorje, vsa izguba, vsa nevzdržna bolečina tega patetičnega, smrtnega človeškega bitja, za katere se tako strašno trudimo, da bi jih zanikali, zberejo in mučijo čisto dušo, ki je bila v nas zasajena ob rojstvu, dokler je ne prepozna nihče več[.]«Preberi

Ko sem prejel recenzijski izvod najnovejše posthumne pesniške zbirke Tomaža Šalamuna, sem dobil cmok v grlu. Pomislil sem, da bo vsakršen odziv na pesnika, čigar posamezne pesmi (pa tudi pesniške zbirke) že imajo status ponarodelih, kanoniziranih in kar je še tovrstnih besed, napačen.Preberi

Veliko je ustvarjalcev, ki se s svojo poetiko dotikajo eksistencialnih tematik, s poudarkom na zaobjemanju kompleksnosti srečevanja moških ter ženskih principov, dinamik med obema (s)poloma, psiholoških vidikov v takšnih ali drugačnih občečloveških odnosih. Veliko ljudi o tem piše, a se v tematike tega tipa ne poglobi zares, kar rezultira v generičnosti tovrstne poezije. Maja Vidmar je izjema na slovenski literarni sceni, saj se že tja od (davnega?) leta 1984, ko je izšel njen prvenec Razdalje telesa, ukvarja s prepletanjem življenskih, intimnih zgodb v pesniških oblikah, kiPreberi

Po pesniški zbirki Otroštvo neba (Mladinska knjiga, 2011) se nam Franci Novak po treh letih predstavlja še kot prozaist. Kratke zgodbe, ki jih zaznamuje tenkočutno, estetizirano in zamišljeno pisanje, pa razkrivajo tudi prehod med literarnima vrstama, ki pa pri Novaku vendarle ostajata vsaka trdno na svojem bregu.Preberi

Franci Novak ostaja v kratkoprozni zbirki Podnebne spremembe zvest motivni pokrajini, ki jo je izrisal v svojem prvencu, pesniški zbirki Otroštvo neba. Naklonjene kritike na čelu z Veronikino nagrado pričajo o tem, da je avtor svoje delo v prvencu dobro opravil, da se je torej izrisana pokrajina prepričljivo spletla z Novakovo pesniško govorico. Vprašanje, ki se tiče pričujoče zbirke, se tako ponuja samo od sebe – ali mu je poleg motivno-tematskega sveta (in naslova zbirke, ki je enak naslovu ene od pesmi iz Otroštva neba) iz poezije uspelo v prozo prenesti tudi prepričljivost.Preberi

Tone Škrjanec je pesnik, ki je v zadnjih petnajstih letih izdal lepo število zbirk, poleg tega je avtor številnih prevodov, predvsem ameriških avtorjev, kot sta npr. Frank O’Hara in William S. Burroughs. Sodeloval je tudi pri več glasbeno-pesniških projektih. Pri LUD Literatura je pred kratkim izšla njegova nova pesniška zbirka z naslovom Sladke pogačice.Preberi

Kritik mora vedno znova reflektirati svoje početje in to početi tudi javno, je bil prepričan Rok Smrdelj, ki se je na tokratnem Prepišnem uredništvu s premišljenim dnevom počitka vmes soočil s šestimi literarnimi kritiki. Zakaj že?

Ani Geršak, Tini Vrščaj in Goranu Deklevi, nastopajočim v torek, so se v četrtek pridružili še Ana Schnabl, Aljoša Harlamov in Tanja Petrič. Čeprav takole razdeljeni, so v pogovoru nekako prihajali do precej podobnih spoznanj – ali vsaj enakih vprašanj, pa drugačnih rešitev.Preberi

Bralca, ki bi se zaradi navdušenja nad romanesknimi izdelki izpod peresa Jonathana Franzna njegovega novega prevoda v slovenščino lotil preveč navdušeno in bi v svoji entuziastični hitrosti spregledal nekatere ključne podatke o delu, ki ga drži v rokah, bi verjetno kaj hitro začudeno obstal in šel preverjat letnico originalne izdaje. V izogib temu se mi zdi smiselno zbirko esejev Kako biti sam najprej umestiti v časovnico avtorjevega opusa, saj je suhoparen podatek o tem, kdajPreberi