S težkimi koraki se je premikal v koloni sotrpinov. Mrzel, suh veter jim je kakor nož rezal skozi nagrbančeno čelo in se poigraval z njihovimi umazanimi lasmi.

Slišati je bilo samo njega, kralja neskončno belih ravnic, kako je zavijal skozi tundro. Nobeden izmed izmučenih mož ni črhnil niti besedice.  Počasi, togo so se premikali skozi belo puščavo. Vedno bolj izčrpani so razmišljali le o eni stvari. Živeti ali umreti. Vendar bi bilo tudi umreti izjemno mučno, zato so, razen redkih izjem, začeli upati v novo vstajanje – torej živeti.Preberi

S tem se je Pawlina ukvarjala že nekaj let. Odkar se je priselila v to mesto in si našla majhno sobico, ravno pravšnjo zanjo. Na začetku bolj iz ekonomskih razlogov, a zares nikoli ni šlo samo za to.Preberi

Čist nč. Uboga pernata bitja. Vedno so se mi smilili.

Kljunčki, perutničke. Nedolžni pogledi. Topli napitki.

Rakci, školjkice, poletje.

Topla plima.

Zašel sem.

Zašel sem s piščančje poti. S poti nebrzdane, steroidne rasti; stran od samožrtvovanja. Ni mogoče vedno samo tešiti lakoto nekoga drugega.Preberi

»Nič,« je rekel Gates Sorosu. »Treba bo rešiti svet.«

»Ja, ja,« je ta zamahnil z roko. »Obupal si nad blagajno za kukije, zdaj pa bi jo po hitrem postopku popihal. Umiri, se stari. Džingiskan lahko počaka.«

Marx je zamomljal v znak strinjanja. Hipijevke so se še vedno intenzivno ukvarjale z njegovo brado. Ena mu je pravkar pletla kito. Za trenutek je pomislil, da bo roza elastika, s katero mu jo je ovijala, na njem videti malce čudno, a se je kmalu pogreznil nazaj v oblak opojnega dima.Preberi

Roke je imela narejene iz papirja in bal sem se jih pomečkati. Stala sva in gledala njeno skico. Ni ji bila podobna. Obleki sta šelesteli po prostoru.

»Kako si naredila to črto?«

»S flomastrom.«

»Hotela sem uporabiti nekaj žlahtnejšega,« je nelagodno dodala.Preberi

– Ti, a mi narediš eno uslugo.

– Kakšno.

– Velika je.

– Povej.

– Otroka imam.

– Vem.

– Marina gre jutri s prijateljico na predstavo.

– Okej.

– Jaz grem tudi zraven.

– Ja.

– Otroka imam.Preberi

Maj se je zbudil okoli enajstih. V sobi je bilo prijetno toplo. Prevalil se je na drugo stran in objel Petro. Poljubil jo je na vrat in ji odstranil majico z ramena. Petra je zagodrnjala.

»Pridi, greva pogledat, kaj ti je še pustil Božiček,« ji je zašepetal.Preberi

Mamica je okoli devetih zvečer zahtevala, da gre očka na stežaj odpret okno. Vsako silvestrovo je bilo treba v stanovanje spustiti dedka Mraza, da otrok ne bi ostal brez svojih daril. Ta otrok se je moral medtem umakniti v kuhinjo ali predsobo, ker je skozi okno vdiral surov mraz in pa seveda tudi zato, ker dedek Mraz vpričo očividcev ne bi mogel dostojno opraviti svojega dela, kakor tudi ne Miklavž, Božiček ali zobna miška. OtrokPreberi

Do svojih rojstnih dnevov gojim mešane občutke. Rad bi jih imel rad. Celo več, zdi se mi smiselno in naravno, da bi jih imel rad. Bilo bi v redu, če bi se zjutraj zbudil in bi bil vesel, da je moj rojstni dan. Šel bi v trgovino po hruške – hruške imam še posebej rad – in ves čas bi vedel, da je moj rojstni dan in zdelo bi se mi, da so vsi ljudje prijazni – če ne bi bili, bi jih v to prisilil – in dan bi mineval v sladkem pričakovanju daril.Preberi

Dve postavi sta se bližali vhodu v diskoteko Nebotičnik. Eden od njiju je odvrgel čik na tla, preden sta ju ustavila ogromna varnostnika.

»Samo za povabljene,« je izpod čela zarenčal pobriti.

»Sva na gesti,« je rekel Anže in vsak je začel brskati po denarnici za dokumentom.Preberi