Se odpovem

Do svojih rojstnih dnevov gojim mešane občutke. Rad bi jih imel rad. Celo več, zdi se mi smiselno in naravno, da bi jih imel rad. Bilo bi v redu, če bi se zjutraj zbudil in bi bil vesel, da je moj rojstni dan. Šel bi v trgovino po hruške – hruške imam še posebej rad – in ves čas bi vedel, da je moj rojstni dan in zdelo bi se mi, da so vsi ljudje prijazni – če ne bi bili, bi jih v to prisilil – in dan bi mineval v sladkem pričakovanju daril.

Kakorkoli si že poskušam iz različnih vidikov pojasniti, zakaj se moji rojstni dnevi nikakor ne stečejo v vesel dan – rojstni dan imam maja in maja sem vedno nesrečno zaljubljen –, mi je v resnici popolnoma jasno. Prijatelji mi ne podarijo lepih daril in tudi omotu ne posvetijo dovolj pozornosti. Vsako leto dobivam darila, zavita v celofan ali malomarno položena v darilne vrečke. Nekdo mi je nekoč darilo, bil je to plastični šparovček v obliki krave, zavil v Delo in mi ob predaji podal levo roko. Pretvarjal sem se, da nisem ničesar opazil. Dobival sem skodelice in čaje in svečnike in pisemski pribor in bokserice z grdim vzorcem in pare nogavic in nekoč – ananas. Od vseh daril se mi zdi hrana najbolj profano darilo. Po ananas sem moral na ljubljanski Nebotičnik in niti zavit ni bil. Prijateljica mi ga je podala in se poslovila, niti poljubila me ni, jaz pa sem obstal na terasi in držal ananas v roki kot motoristično čelado in gledal, kako na Slovenski cesti postavajo trije ljudje pod dežniki ob dveh avtobusih.

Morda bom rekel prijateljem, da sploh ne želim daril in ne bom ničesar pričakoval in potem mi ga bo gotovo kdo vseeno kupil in potem bo vse ena sama božja milost.

Tekst je bil napisan na Urnih zgodbah.