Zvečer te bo obiskala ženska, priplazila se bo skozi okno v kopalnici, celo slišal boš hrup, pa se ne boš zmenil, dalje boš bral knjigo, napol pokrit z odejo, z bosimi nogami na ograjici postelje – dokler ne boš začutil vetra in se bo prikazala nad tabo. Njene oči bodo kot oči zveri, ne, da bi bile jezne, zgolj na neki ne docela opredeljiv način bodo spominjale na oči zveri.

Dvakrat je močno zažvižgala in njen avtomobil se je sam od sebe odpeljal s policijskega parkirišča in prišel ponjo. Zapisnik o tem incidentu je bil dolg več kot tisoč strani.

»Boš kmalu?« je vprašal Aleš. Vid mu ni odgovoril, buljil je v urejevalnik videoposnetkov, za katerim je čepel že ves dan. »Kdaj, misliš, da nam bodo končno menjali klimo? Nemogoče je tu …« mu je odgovoril z zamudo. Aleš se je nagnil k njegovemu ekranu, da bi videl, kako napreduje, in samo skomignil z rameni, čeprav ga Vid ob tem ni mogel videti, bilo je skoraj nekako samoumevno.Preberi

Tuuut. In potem tišina.

Na tleh se je nekaj premaknilo. Počasi in previdno. Kot žival, bitje noči. Kot da pozdravlja temo, starega prijatelja, in skupaj z njo naredi korak. Čeprav ni šlo za korak. Bolj za plazenje.

Pogled je lezel po prostoru. V tišini.Preberi

»… in poroča, da je prišlo do nove tragedije. Na razburkanem morju se je prevrnila ladja z begunci. Utonilo je sedemsto ljudi.«

– Fak, pa kaj jim je treba sem rinit, pizda?!

– Mali, pazi, kako govoriš!

– OK. Zakaj prihajajo sem? Saj tudi tukaj ni nobenega dela. Ti si brez službe, mat je brez službe, že tri dni žulimo tole župo. Ti si že čisto potopljen v ta TV, samo še sediš na kavču in gledaš …Preberi

Moja stara in jaz se vsako jutro zbudiva ob rani zori, da ne bi slučajno kaj življenja zamudila. Jaz zakurim, pa v pečico potisnem hlebec, ki sem ga minuli večer zamesil, stara nama pa kavo skuha. Potem razgrneva zavese, sedeva k oknu, molčiva, glasno srkava, žvečiva to toplo tišino z brezzobimi usti in gledava v neko veliko, zlato jesen, nabreklo od sonca, ki sramežljivo kuka iznad streh in daljnovodov. Včasih ne morem najti očal, paPreberi

Dadou je bila lepa ženska. V svoje goste črne lase si je redno vtirala olje arganovega drevesa, obraz pa umivala z vodo, v kateri je vsaj dve uri pustila namakati rožne cvetove. Vsakič, ko se je zasmejala, je pokazala bele in ravne zobe, ki so se svetlikali pod ostrim ouagadougoujškim soncem. Pri desetih letih so jo starši poslali v šolo, znala je tekoče francosko, skorajda brez naglasa, spretna je bila pri šivanju. Nobenega razloga niPreberi

V petdesetih in delno še v šestdesetih so v nekaterih predelih Afrike družinske fotografije postale neznosno popularne. Vsak si jih je želel imeti, dan fotografiranja pa je pogosto postal podoben prazniku. Jedlo se je in plesalo, marsikdo si je, zato da je lahko pred magičnim očesom objektiva poziral lep in popoln, šel sposodit denar, z njim pa novo obleko, sešito po evropejski modi. Saj so vsi vedeli, da ni šlo le za fotografiranje, šlo je za ritual. Ali je ukleščenje trenutka in z njim podobe na list papirja sploh mogoče poimenovati kako drugače?Preberi

… in kladivo. Na rdeči podlagi rumen simbol politične ureditve, ki bo vedno polemična. Ne, to bo v zavesti večine ljudi polovica simbola komunizma, in ne orodje za kmetovanje. Čeprav … v bistvu v obeh primerih asociira na obdobje med 60. in 80. leti prejšnjega stoletja. Dejstvo pa je, da je to pripomoček za delo. Mogoče je kdaj v kakšnem primeru bilo tudi orožje – v Lady se da prav gotovo prebrati tragičen primer o ženi, ki je iz ljubosumja z ostrim rezilom tega zaokroženega orodja ubila sestro ali moža.Preberi

Vedno, skoraj zagotovo vedno, tukaj sem več kot prepričana, pride tista nevidna sila lune, ki je ni, v sanje, ki podaljšujejo spanec iz noči do popoldneva. V sanje, iz katerih se zbudiš z nenavadno utrujenostjo spanca. Kako je sploh možno, da si utrujen od sanj, spanja? Ne veš natančno, ali si se boril proti zmajem v času, ko so ti seveda še obstajali, ali te je utrudil bežen vpogled v prihodnost. In ko se taPreberi