December je enciklopedist. V svoji sobi ima predalčke s paličkami na sredi, na katere so nataknjeni listki. Predalnik A je za botaniko, predalnik B za humanistične vede, predalnik C za okultne. In tako naprej. Vse znanje sveta bi rad imel v tej sobi, vse bi moralo biti razporejeno, urejeno, sistematizirano, klasificirano. Tako bi bil svet v redu in harmoniji. Rekla sem mu, da to ne gre, pa me je odpravil, češ da je zrasel v družini, kjer je bilo vse v najboljšem možnem redu, še sinov da je bilo dvanajst kot mesecev v letu.Preberi

November je šel za geografa. Kar naprej se pritožuje in riše koordinate po zemljevidih, da bi jih seciral iz neskončnih zornih kotov. Izmišljuje si nove celine in nad njimi riše antracitne oblake s puščicami, ki dežujejo na nič hudega sluteče domorodce. Globuse osvetljuje samo z mesečino, tako hitro jih vrti, da se ljudem misli sučejo v norem atomskem spinu. Obláči se v črno in nosi sončna očala, na glavi ima vedno klobuk meščanskega gospoda, ki ga še pred mano ne sname in me je skoraj strah te njegove skorje.Preberi

Oktober te ne pusti pri miru. S svojo pojavo te zajame kot vihar in odnese v svoje predstave, kjer je ogrlica telefonska napeljava, cvetovi sivke so posušeni gozdni sadeži in starost je mladost. V svojo silaško abstrakcijo te zaplete kot v govor o finih elektronkah. V tem hipu uživa samo zato, da lahko govori o pretresljivi nostalgiji, o nekdaj nabuhlih zapestjih svojih otrok, ki so zdaj mršava, o nekoč nabreklem pomladanskem krompirju, ki je zdajPreberi

April je priden in vedno naredi vse tako, kot je treba. Vse ima pospravljeno, prebral je vse klasike in zapoje ti vse simfonije (rad poje in njegov posneti glas vdira v intimo tujih domov, tuji hiševci si v svojih ognjiščih prilaščajo koloraturo njegove krvi). Vsaka stvar je na svojem mestu, sonce v dnevu in mesec v noči, črke na papirju in besede v ustih. Za vse pozna pravo mero, ve, kdaj je konec zgodbe inPreberi

Marec se je že večkrat hotel pognati na oni svet, pa so ga vsakokrat še za časa zalotili, mu vzeli vrv, uplenili pištolo, skrili avtomobilske ključe, ga dvakrat potegnili s tračnic in enkrat s terase. Vedno sem mu pripovedovala žalostne arhetipske zgodbe, ki sem jim priredila srečen konec. Marec, marec, sin moj, zakaj si tako nesrečen? Marec je zdaj vedno pijan, takoj ko zasluti popke forzicij in zavoha mačice na barju, zalije njih in sebe s špiritom in pleše v privid pomladi kot moten otrok, kot naiven pan, kot konec sveta v jecljanju.Preberi