Ne dolžina ne shematičnost ne pomenita nujno enostavnega, preprosto razumljivega dela, kar pokaže roman Ženska s srebrnim očesom.

Edini problem tukaj seveda je, da si s tem zrenjem v vzvratno ogledalo zastiramo pogled na dejansko sedanjost in s tem, kot briljantno opaža McLuhan, prihodnost.

Predstavljajmo si: Po dvajsetih letih se srečata sošolca J. in B. ter obujata spomine na srednješolske dni. Druženje poteka v prijetnem duhu, ob hladni pijači, v senci enega izmed mariborskih lokalov. Dokler se kramljanje ne zatakne ob določenem spominu na določeno uro zgodovine. J. se je spominja precej drugače kot B. Ob tem podčrtajmo, da gre za dogodek, kjer sta bila oba čustveno močno vpletena, dogodek, ki si ga zlahka prikličeta iz spomina. Od tod tudi njuno trdno prepričanje: »Vem, da se je zgodilo točnoPreberi

Pred štirimi leti se je Jeanette Winterson v kolumni za spletno stran Guardiana hudovala nad žirijo ugledne literarne nagrade booker, najvišjim literarnim priznanjem avtorjem Commonwealtha in Irske. Tedanja žirija je odločila, da bo o prejemniku dragocenosti odločal kriterij berljivosti, torej semantične in semiotične dostopnosti. Nagrajeni roman naj bi razumeli vsi, od človeka, čigar zadnja bralna izkušnja sega v osnovno šolo, do izvežbanega literarnega kritika. Gospa Winterson je prizadevanja žirije demantirala z ugotovitvijo, da je literatura tako kot matematika svojstven jezik. Kakor sePreberi

Virginia Woolf je menila, da moramo sodobne romane brati zato, ker nas za razliko od branja klasik – ali konec koncev uspešnic, katerih »všečnost« sta potrdila globalno občinstvo in medijski aparat – to prisili, da si o čtivu izdelamo lastno sodbo. In če se kot literarni kritik vrednotenju tako ali tako ne morem izogniti, je v isti sapi res, da se vsake toliko pojavi knjiga, ob kateri bi si želel sapo še vsaj nekaj časaPreberi