Skušam se spomniti »najpomembnejše« knjige v svojem življenju – ali vsaj najljubše –, ampak pri vragu mi ne pade na pamet. Vsekakor ne ena sama, prej večje število. Cela polica. Prav nič ne zavidam tistim, ki morajo nekaj povedati … in če nimajo vnaprej pripravljenega odgovora (ja, dobro ga je imeti), pridejo v zadrego, iz katere jih običajno rešuje zatikanje: hmm, kje naj začnem, veliko jih je. Problem z vnaprej pripravljenim je seveda dokončnost oz.Preberi

W.B. Stanford je zapisal, da je Odisej najzapletenejši grški lik, Joyce pa ga je označil kot najbolj celovitega, in to ne le v grški, temveč v evropski književnosti nasploh. Zato morda ni presenečenje, da je v odisejski vzorec svojega junaka vpel tudi Evald Flisar, ki v svoja dela tako pogosto vključuje fantastične like, nenavadne zaplete in pustolovščine, da je to postal skorajda njegov zaščitni znak. Svojega Odiseja, junaka, ki je žrtev amnezije in ima petPreberi

V okviru treh večerov, imenovanih Ljubezen v pismih, smo si lahko v Slovenskem mladinskem gledališču ogledali Pisma Nori, Pisma Théu in Pisma Joži. Prvi od teh večerov je ponudil »ugledališčenje« pisem, ki jih je James Joyce pošiljal svoji življenjski sopotnici Nori Barnacle, drugi večer pisma, ki jih je Vincent van Gogh pošiljal bratu Théu, tretji pa tistih, ki jih je Slavko Grum pošiljal svoji izvoljenki Joži Debelak. Tukaj se bom osredotočil na pisma literarnih avtorjev, torej Pisma Nori in Pisma Joži, saj so ravno zaradi njihovega avtorstva za nas tukaj najbolj relevantna.Preberi

Pred leti sem prijateljici ob vljudnostnem “Kako si kaj?” menda precej nevljudno odgovorila – “Tako, kot izgledam.” Ton mojega glasu ni bil agresiven (in ne, ne gre za zmanjševanje občutka krivde, ker je bila prijateljica mojih let nekaj mesecev za tem ustreljena), šlo je bolj za trenutno razpoloženjsko našpičenost. Ali pa sem tako samo mislila do trenutka, ko se mi je prijateljičina podoba začela vračati. Svetli, tanki lasje, nežne ustnice, ki se zdijo v nekakšnemPreberi