Literarni večer v sodelovanju z MKC Črko in Umetnostno galerijo Maribor, na katerem so sodelovali mariborski avtorji iz »divjih« osemdesetih let Borut Gombač, Jože Kos Sine, Dragan Potočnik, Breda Slavinec, Marjan Pungartnik in s pomočjo posnetka tudi preminuli Tomaž Brenk, je bil zasnovan kot spremljevalni dogodek aktualne razstave MI, VI, ONI, ki bo v UGM na ogled do 9. februarja 2014. Razstava MI, VI, ONI. Fragmenti alternativnih praks 80-ih v Mariboru je prva tovrstna predstavitevPreberi

Ne berem prav veliko poezije, tudi povedati o njej ne znam kaj dosti. Vendar se vsakič, kadar morem, odpravim na Festival Pranger prisluhnit, kaj bodo o njej povedali drugi. Na Prangerju namreč (večinoma mlajši) udeleženci tako za okroglo mizo kot v publiki o poeziji govorijo s strastjo. Pa ne o poeziji nasploh, temveč o konkretnih novih slovenskih pesniških zbirkah, tistih devetih, ki jih sprotni selektorji izbirejo kot najboljše. In na Prangerju malo uživam v visoki ravni literarnega diskurza, malo pa me zmeraj daje zavist, kako da tako zavzete debate o prozi v Sloveniji ni.Preberi

Pri zbirki kratkih zgodb in odlomkov iz romanov zadnje generacije mariborskih piscev oziroma piscev, ki so si za dogajalni prostor v svoji stvaritvi vzeli štajersko prestolnico, se kar ponuja, da najprej prevetrimo njeno predhodnico. Monte Christo, kolesa, kurent oziroma Nova mariborska zgodba je, kot že v spremni besedi nakazuje Petra Vidali, odgovor na Mariborsko knjigo, zbirko pesmi, zgodb in pričevanj, ki jih je leta 1999 zbral in uredil Andrej Brvar. Slednjo zanima usoda Maribora kotPreberi

Na petkovi razpravi o knjigah Thomasa Bernharda, Maxa Frischa in Herte Müller je v zraku viselo nekaj evolucionističnega. Ne samo da je bila razprava usmerjena v izrazito visokogorsko (nemško) govorno področje, tudi sami udeleženci razprave – Jani Virk, Neva Šlibar in Uroš Zupan – so knjige omenjenih avtorjev razvrščali predvsem po svojih osebnih preferencah. Profesorica Neva Šlibar je na primer omenila, da so avtobiografske kratke zgodbe, naslovljene kot Moje nagrade, Bernhardova najbolj dostopna besedila: »Tu vidimoPreberi

Pisati o romanu, ki je pred dvema letoma prejel kresnika, o katerem so bile napisane recenzije, o stvarnem ozadju katerega je avtor spregovoril v intervjuju, je tvegano vsaj v tem smislu, da se ne izrečeno ne bi ponovilo. Ker tukaj ne gre obnavljati elementarnih značilnosti sloga in fabule, ki so jih interpreti bolj ali manj zadeli in jih medtem večinoma že postavili v kontekst prejšnjih Jančarjevih romanov, se mi zdi smiselno spregovoriti o nečem, karPreberi