Te dni je zame Tomaž Šalamun živ skozi glas, stišan glas na številnih posnetkih, tako da se trudim jasno slišati, razumeti, kaj mi je povedal, vrtim nazaj, še enkrat poslušam … mehek, stišan glas … Tomaž. Del nekega pogovora, posnetega decembra 2010, delim z vami. Pri transkripciji zvočnega zapisa Tomaževih odgovorov sem sledila njegovemu naravnemu govornemu ritmu, specifiki njegovega govora, glasu, npr. zamolkom, ponovitvam.Preberi

Literarnega delo Iva Svetine verjetno ni treba posebej predstavljati – je avtor dvajstetih dram, petih pravljic, treh zbirk esejev in osemindvajsetih pesniških zbirk. Z nekaterimi izmed njih, predvsem s starejšimi – med drugimi Plovi na jagodi Pupa Magnolija do zlatih vladnih palač (1971) , Joni (1976), Bulbul (1982) –, se je Svetina predstavil kot eksperimentalni, neoavantgardni pesnik, ki je predvsem v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja predstavljal eno ključnih slovenskih pesniških figur, s slogovno značilno pesniškoPreberi

Mojca Pišek piše v Literaturi 276 (junij 2014, letnik XXVI) o času, ko se je odrekla slovenski poeziji:

»Zdelo se mi je, da ne glede na to, koga berem, ves čas berem istega pesnika. Da berem čisto preveč zares mlade poezije. Da so si vsi ti mladi pesniški glasovi podobni kot jajce jajcu. Da so vsi po vrsti brez preteklosti in prihodnosti. Brez spomina. Stvari so prazne. V njih ni nič. Kakor da so plod, za katerega ob podrobnejši inšpekciji vse bolj kaže, da je jalov.«Preberi

Janja Rakuš je pisateljica, performerka in vizualna analitičarka, ki je razpeta med Slovensko Bistrico in Amsterdamom, kjer je pred petimi leti zaključila študij performativne in vizualne umetnosti. Po romanih Električna zadrga, Amsterdam 12.75 Ram in Hotel Andro.gen je pred kratkim pri založbi Pivec izšel njen najnovejši roman Voodoo valček za epileptike, v katerem razgrajuje nekatere teme iz prejšnjih del, ki jih prikaže v še bolj fragmentirani in eksplozivni obliki, kot smo je bili vajeni doPreberi