Zbirka kratkih zgodb Zorana Kneževića je podeljena različnim govorcem, vendar znotraj različnih perspektiv tako estetska uresničitev kot tudi geografska zamejenost gibanja likov kažeta na to, da je pisana z enotnega gledišča. Estetska uresničitev je poleg samega sloga vezana tudi na narativno strukturo, ki jo pri Kneževiću v večini zapolnjuje eksistencialna problematika, ki je denimo v Vrtiljaku vezana na (patriarhalno) družbeno strukturo samo, v Očeh Bajre Bešlića se veže na vprašanje vojne in njenih posledic, vPreberi

Nastop Janice Galloway je bil vsestranski – verjetno ji ob le napol slišnih, sicer pa ponavljajočih se vprašanjih Dražena Dragojevića konec koncev res ni ostalo drugega, kot da si sama zastavlja vprašanja, odgovarja nanja, navezuje stik z občinstvom in komentira glasbeni intermezzo pianista Mihe Haasa (zaigral nam je, seveda, Schumanna). Z impozantnim branjem odlomka iz Clare je resno konkurirala tudi vsem trem študentom AGRFT-ja, sicer ravno tako interpretom literarnih besedil povabljenih avtorjev. Razgovorila sePreberi

Z okrogle mize »Ni dobrih knjig brez dobrih urednikov« v organizaciji Pogledov, ki jo mnogo bolje, kot bi jo zmogel sam, povzema prispevek E. V. na spletni strani, sem prinesel predvsem eno:

Točko, ki je bila na njej pravzaprav odsotna oziroma so se je udeleženci dotaknili zelo mimogrede: sodelovanje med avtorjem in urednikom – oziroma, kot je najbrž jasno, njegovo presenetljivo odsotnost.Preberi

Fantasma epohé – Poezija in/kot igra, kolosalno zastavljen projekt pesnika, filozofa in umetnostnega zgodovinarja Andreja Medveda, je zainteresirana slovenska javnost pričakala razmeroma medlo. V tisku so se sicer pojavljali napovedniki, ki so sicer v presežnikih, a obenem precej na hitro označili izid nove knjige, kar pa je odziv, precej nesorazmeren z ambicioznostjo projekta, za katerega je publika po novem bogatejša.Preberi