Prangerjeva izbrana kritičarka Barbara Pogačnik o Prišlekih

Izmed  Literaturinih Prišlekov sem si za festival Pranger 2012 izbrala knjigo Miklavža Komelja Roke v dežju, vendar bom o njej zaenkrat še skrivnostno molčala; predvsem zato, ker se mi zdijo tudi ostali Prišleki zelo zanimivi in vsega upoštevanja vredni. Na moji listi bi se, če knjige Miklavža Komelja ne bi bilo, po vsej verjetnosti znašla knjiga Marcella Potocca Via Francigena, zato nekaj besed o njej in o knjigi Ivane Komel Narekovano iz postelje.

Marcello Potocco in Ivana Komel sta si po poetiki sorodna v zvenu, morda na podoben način kot sorodno zvenita priimka Komelj in Komel, ki pa sta si po pisavi precej bolj različna.

Oba si za izhodišče pesniškega doživljanja jemljeta konkretne življenjske usode in jih slikata v eliptični celovitosti njihove nepopolne pojavnosti.

Pesmi Ivani Komel so zelo učinkovito izdelane v strukturi: zdi se, da življenje na nek način zaklinja in tako nastane pesem takrat, ko je življenje mogoče vpeti v pesemski obrazec. Tako je struktura njene pesmi povedna sama po sebi, morda manj kot jezik, kajti jezik se vrti v prostoru pesemske strukture kot kompas, stoji trdno na tleh in se od njih ne odleplja.

Zbirka Marcella Potocca prav tako spušča zastavek svojega besednega dejanja v razgaljanje življenja: in tu je velikodušna, daje vse, kar v sebi izčisti. Blago ironično obračuna z vsakovrstnimi iluzijami: s potrebo po pisanju poezije (pri čemer citira izreke Uroša Zupana: »Moderno je pisati o Toskani, / bi se smejal Uroš,« s pozicijo profesorja do študentk, z občutkom staranja, z izmikanjem bolečini. V pesmih Ivane Komel in Marcella Potocca kljub številnim paralelizmom z literarnimi in mitološkimi predlogami ni zastranitev, izmišljij in nadrealnih, nelogičnih momentov. Ni divjih želja in nerazumljenih hrepenenj: vse je tu, boleče in dejansko, njuna zvestoba je namenjena trenutkom tukaj in zdaj: vprašanju, kje in kaj smo, ko smo v svojem življenju, v katerem razmišljamo o drugih ljudeh in se jih tako in drugače dotikamo, jih izprašujemo, določamo svojo razdaljo do njih.

V tem smislu se zdi, da Ivana Komel ni le parafrazirala pesmi iz Kusturičevega filma Underground, ko je zapisala moto, ki bi bil lahko emblematičen: »Ni teme, ni megle, ni meseca, ni zvezd / in / zdaj sem tukaj«. Marcello Potocco pa bolj osvetli neizogibno boleči odnos med dvema: »In da se slika dokonča z 2:0 za Italijo. – Drugič  / z 1:2 proti nama. – Z dvema podaljškoma. // Tudi če v resnici nisva hotela ne igrati ne tvegati.«