Komel(j)

Komel in Komelj gresta na Pranger, prva, Ivana, na mojo željo, in slednji, Miklavž, na željo Barbare Pogačnik. Lahko bi bilo tudi obratno: govorici obeh sta si sicer skrajno različni, a obe vredni kritičnega pretresa.

O Miklavžu Komelju je bilo povedanega že dosti. Roke v dežju, njegov prišlek, njegovo pisanje še radikalizirajo: še bolj množično postaja vse, še bolj mnogotero, poezija neštetih glasov, ki se menjajo, kot se menjajo tudi njihovi jeziki. Vse zato, da bi si znova prisvojili jezik, da bi besede izmaknili hegemoniji in jih vrnili ponižanim. Reševanje govorice z eksplozijo. Besedni terorizem.

O Ivani Komel ni bilo povedanega še skoraj nič. Narekovano iz postelje je njen prvenec, izšel pred komaj nekaj meseci. Poezija, ki govori tiho, umirjeno in z vsakdanjim jezikom. Skoraj programsko neintelektualistična, a pri tem nikakor antiinelektualna niti po drugi strani impresionistična. Namesto tega poezija kot pripoved, razpiranje: novi intimizem brez vsakršne sentimentalnosti, in lirski subjekt, naiven do izpraznjenosti.

Jernej Županič