Živeti-pisati-misliti dvojno

Dogodek na hribu nad cesto je zaznamovan s stalnim prepletanjem dvojnosti. To se od začetka kaže predvsem na pripovedni ravni, saj fabula iz poglavja v poglavje vijuga med popisovanjem dogodka na hribu nad cesto in dogodkov, ki so do tega privedli. Filip, protagonist romana, kot žrtev pred svojim rabljem stopa po poti. Občutek dobimo, da se mu pred očmi zavrti film življenja, saj se z mislimi vrača v preteklost. Spominja se svojega otroštva, odraščanja s prijatelji, prvih trenutkov s Klaro in njune mlade družine ter končno dni tik pred usodnim dogodkom na hribu. 

Goran Ignjatije Janković je roman dramaturško premislil do potankosti. Poglavja, ki opisujejo dogajanje na hribu, so kratka in odsekana. Izmenjujejo se z daljšimi refleksivnimi poglavji, vendar so vsa napisana v sedanjiku, s kratkimi, večkrat enostavčnimi povedmi, ki dopolnjujejo daljše pasaže dialoga in s tem mestoma ustvarjajo vtis filmskega scenarija. Do približno dveh tretjin romana se poglavja v hitrem tempu izmenjujejo in kljub spominom iz preteklosti, ki nam živo stopijo pred oči, krajša poglavja na hribu ne pustijo odmisliti situacije, v kateri se je znašel Filip. Tem sledi najdaljše poglavje, v katerem spremljamo Filipovo pot do Ljubljane (ta je poleg Splita edini lokacijski označevalec v romanu). To bralca_ko posrka vase, ne pusti predaha in napeto teče vse do končnega prizora z grenko-sladkim koncem. Vendar se tu konec šele začne, saj nas na naslednji strani čaka pravo zaključno poglavje, ki nas vrne na hrib nad cesto.

Odlika Jankovićeve pisave je predvsem v spretnem prepletanju dogajanja iz Filipovih misli, spominov, sanj in »realnega« dogajanja na hribu nad cesto. Ti dve vzporedni pripovedi sta prežeti druga z drugo, prve ne more biti brez druge in obratno, saj sta obe osnovani na Filipu – njegovi osebni izkušnji, mislih in spominu. Dvojnost pa ne poteka le na ravni pripovedi in poglavij, temveč se na dveh ravneh odvija tudi protagonistova izkušnja okolice. Že v otroštvu je imel med napadom božjasti izventelesno izkušnjo, ko je lebdel nad dogajanjem in »kot da pripet na vrhu zavese kuka[l] na svet pod sabo«. Kasneje se ta izkušnja pojavlja, ko je Filip zadet od drog in od njih vedno bolj odvisen, vrh pa doseže v procesu odvajanja, ko je zaprt v mali kolibi in se nahaja »v najtežjem delu odvajanja, v tistem, ko izstopiš iz ene resničnosti, nisi pa še vstopil v drugo in si še vedno ujetnik v svetu demonov«. V tem delu pripoved poteka kot neke vrste tok zavesti, ki je skrajno raztrgan in preskakujoč, vendar napet in mojstrsko izpisan. 

Kljub temu da roman časovno in lokacijsko ni natančno določen, je umeščenost v čas vojne v Bosni in Hercegovini očitna, vendar se avtor ne postavi na stran enih ali drugih vpletenih. Edina, a zato nič manj pomembna pozicija, ki jo zavzame, je protivojna. Prikaže izkušnjo posameznika, ki beži pred vojno, saj želi živeti srečno in mirno s svojo družino in prijatelji, njegova pot pa je polna tegob in preprek. Kar avtorju lahko zamerimo, so enoznačni liki, ki se tekom zgodbe ne razvijejo, vendar je roman kljub temu iskreno delo, ki s svojevrstnim prepletanjem dvojnosti na vseh ravneh pozitivno preseneča.

Objavo je omogočila Javna agencija za knjigo RS