Vegetiranje na obroke

Han Kang, Vegetarijanka. Prevod Urša Zabukovec. Ljubljana: Mladinska knjiga, 2021.

Lija Gantar

Dotlej dokaj povprečna mlada žena Yeonghye zaradi nočnih mor nenadoma spremeni način prehranjevanja, čemur namesto kvalitetnejšega spanca sledi postopno krhanje junakinjinih odnosov, položaja v družbi in duševnega zdravja.

Protagonistko z bookerjem nagrajenega romana južnokorejske avtorice Han Kang najprej predstavi mož, ki opisuje nevpadljivo, povprečno in neproblematično žensko, ki ga kljub svoji službi vsak dan streže od jutra do večera. O vegetarijanstvu ni ne misli ne govora, dokler se možu razmeroma lagodno življenje, ki mu ga omogoča Yeonghyejina mirna, podredljiva narava, ne konča praktično čez noč – nikjer ne najde sveže in zlikane srajce, v kuhinji pa ga namesto skrbno pripravljenega zajtrka pričaka razdejanje napol odtajanega mesa, ki je pristalo v smetnjaku. Situacija se do večera, do naslednjega dne niti do naslednjega meseca ne izboljša – vse bolj suha Yeonghye možu pripravlja brezmesne obroke, ga z vegetarijanstvom sramoti na poslovnih večerjah in kljub prigovarjanju celotne družine zavrača dodeljeno vlogo mesojede in meso pripravljajoče žene, kar doseže vrhunec s poskusom samomora na družinskem srečanju. Vegetarijanstvo v svoji srži tako možu kot preostalim sorodnikom predstavlja problem – prenehanje uživanja živali, najsi iz usmiljenja, zavoljo hujšanja ali zgolj kot modna muha, je (vsaj v njihovem ožjem krogu) družbeno nesprejemljivo in žaljivo tako do tistega, ki je jed pripravil, kot do tistih, ki jo bodo skupaj použili. Prehranjevanje sámo presega fiziološko potrebo; je druženje, skupnost in pripadnost – nujni izgovor za mnogo več od prekladanja hrane s krožnika v usta. Ne jesti pomeni ne pripadati, odpoved mesu tudi odpoved svojemu lastnemu; z vsakim obrokom je Yeonghye manj del družine, in vsakič ko negibno sedi in zre v živali polne krožnike pred sabo, se hitreje oddaljuje od poleg sedečih ljudi, katerih želodci se kos za kosom polnijo s toplino ocvrte, v omako pomočene medčloveške bližine. Yeonghyejine grozljive, krvavo-črvivih obrazov polne sanje, ki jih junakinja želi pomiriti z odpovedjo mesu – torej s tem, da za njeno preživetje ne bi bila prelita kri –, niso deležne zanimanja. Njeno boleče pasivno, a odločno zavračanje sorodniki vzamejo osebno, njene notranje stiske ne zaznajo in jih ne doseže; še najslabše se odzove oče, ki hčer zaradi domnevne nepokorščine celo udari.

Yeonghye čez dan, pa tudi ponoči, ko se zbuja, beži pred nasiljem. Kolikor bi njeno drastično, nenadno in brezpogojno odločitev za vegetarijanstvo (pravzaprav veganstvo) lahko označili za nekakšno agresijo, ta nikakor ne doseže tiste od vojne zaznamovanega očeta. Sestra se večkrat spominja nasilnih trenutkov iz otroštva, Yeonghye pa ne more pozabiti dogodka, ko jo je napadel pes, zaradi česar ga je njen oče privezanega vlačil čez mesto, ga usmrtil in nazadnje postregel hčerki za večerjo. Groza, skoraj na ravni Yeonghyejinih sanj, je šla mimo deklice, vajene, da uboga očeta, toda odrasla ženska ne le odbije težko roko, ki ji tlači hrano v usta, temveč ob očetovem novem, a znanem vzgibu nasilja tudi sama pomisli, da bi odgovorila z nasiljem – s samomorom, najprej z nožem, na hitro, a ji spodleti, in kasneje s samomorom z izstradanjem, ki traja in traja ter se ob koncu romana še ne izvrši do konca. Od nespanja bi verjetno zblaznel vsak – pa lahko imenujemo blaznost željo po edinem počitku, ki človeku še preostane po mesecih, letih neprestanih mor? Yeonghye bi si rada za vsako ceno odpočila; zdi se, da tudi v času budnosti ne živi zares in ne počne več kaj dosti – kot bi umirala na obroke, životarila od enega okrnjenega do drugega izpuščenega obroka, a se vsak dan znova prebudila iz nove more in čez dan čakala na naslednjo.

Četudi so tu in tam omenjene junakinjine grozljive sanje in za zavračanjem mesa očitno tiči globlji problem, sčasoma pa se izkaže, da trpi za shizofrenijo in anoreksijo, vegetarijanka sama skoraj ne pride do besede, da bi se branila ali si že prej poiskala pomoč. Podobno kot za Yeonghyejino situacijo v prvem delu izvemo prvoosebno od njenega moža, namreč v drugem delu tretjeosebni pripovedovalec postane njen svak, v tretjem pa sestra Inhye. Kot pripovedovalka se tako Yeonghye ne pojavi, v pripovedovanju drugih pa se zdi, da je vse manj prisotna tudi sicer; ne le da vedno manj, temveč tudi dejansko manj je, manj živi, manj obstaja – iz poglavja v poglavje se pripovedovalci bolj kot z njo (pač pa zaradi nje) ukvarjajo sami s seboj. Kot v prvem delu izvemo predvsem to, v kakšno nadlego je človeku vegetarijanska žena, v drugem delu izvemo, v kakšen navdih je človeku svakinja z mongolsko pego. Mož Yeonghyejine sestre, multimedijski umetnik z bore malo stika z realnostjo, dneve porablja v iskanju idej za svoj projekt, dokler ga ne obsede podoba svakinjinega domnevnega znamenja in mora Yeonghye nujno posneti po vsem telesu poslikano s cvetlicami. Protagonistka, ki je s poskusom samomora dokončno izgubila status »normalne« žene, svakinje, hčere, sestre in produktivne članice družbe, počasi prehaja v rastlinski svet. Cvetovi se naravno zlijejo z njenim telesom, ona sama postaja rastlina, in živalsko, ki se ne pretaka več po njenih prebavilih, zapušča tudi njeno lastno meso. Golota, svakovi dotiki ob risanju po njeni koži in snemanje tega postopka ji ne vzbudijo niti sramu niti krivde, vseeno ji je tudi, ko se ji v kadru ne preveč prostovoljno pridruži svakov (prav tako s cvetlicami porisan) kolega. Porisana z rožami, kot bi bila ona sama njihov izvor, je za hip rešena sanj, rešena živalskega nasilja in človeškega neskladja z naravnim. Njena rastlinskost bolestno obsede tudi svaka, ki o spolni združitvi z njo celo sanja v modro zelenih, algastih odtenkih, za uresničitev teh sanj in Yeonghyejino privolitev pa gre celo do bivšega dekleta, da ga poslika z rožami.

Odrešitev, ki jo Yeonghye končno dočaka s kopico cvetov na svojem telesu, se izkaže za kratkotrajno; ko ju s svakom »prepletena kot bršljan« zasači njena sestra, pristane v sanatoriju in ob umiku od preostalega sveta vedno globlje drsi tudi sicer. Zdi se, da vse, kar je Yeonghye bila, počasi izginja; hrane ne uživa več in zavrača hranjenje po cevki, preden jo situacija priklene na posteljo, pa zbeži v gozd ali postavljena na glavo razlaga, da je postala eno od dreves. Ne gre več za uživanje ali neuživanje mesa; drevesa sploh ne jedo, drevesa le vsrkavajo vodo. Drevesa ne govorijo, drevesa ne potrebujejo nikogar. Yeonghyejino zavračanje mesa hitro zraste v (bolj ali manj zavedno) zavračanje ljudi, v nasilno zavračanje nasilja, ki se vrača z nasiljem. Postati želi rastlina, ki nasilja ne pozna in preprosto biva, samoumevna in varna, dejavna v svoji pasivni drži. Poleg nje izginjajo tudi pripovedovalci – vsak takrat, ko zaključi s svojim pripovedovanjem: mož, oropan ženinih gospodinjskih uslug, se loči in prekine stike; svak gre v zapor in stike z njim prekine Yeongyhejina sestra. Slednja ob koncu sicer romana (še) ne izgine, temveč premišljuje, ali sploh obstaja; je v resnici sploh kaj res, je kdo zares on sam, ali v resnici sploh kdo zares je.

Morda je Yeonghye v resnici drevo z nočno moro, da je človek, prisiljeno hraniti se s tistimi, ki jim daje dihati. Drugi so bili tisti, ki so »jedli« od nje, vse življenje izkoriščali njeno pasivno ustrežljivost in se navadili, da imajo korist od nje, ne da bi jo zares opazili. Zdi se, da skrajne posledice njene na prvi pogled nič kaj posebne ali drastične odločitve pravzaprav povedo več o vseh ostalih kot o protagonistki, ki vedno očitneje bije boj z boleznimi in sanjami, ki so morda eno in isto ali pa tudi ne – boj, ki iz meja osebnega nesprejemljivo seže do drugih. Boj proti temu, kar je zapolnilo praznino v njej, ni končan, ostane pa postavljen pod vprašaj. Morda se je treba samo zbuditi.

O avtorju. Lija je magistrica primerjalne književnosti in japonologije. Živi v Preddvoru in zaključuje magistrsko nalogo iz založništva na temo izdajanja japonske književnosti v slovenščini.

Avtorjevi novejši prispevki
Bodi udeležen. Sodeluj. Prijavi se na novice.
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Dogodek v mestu Bohane

    Martin Justin

    V mestu Bohane se nekaj pripravlja. Na bregu reke se pojavi truplo. Ljudje šepetajo, širijo se govorice, strahovi in namigovanja. So bili Cusacki? Kaj pa govorice o vrnitvi »tetga Ganta«? Se želi po 25 letih končno maščevati Loganu aka Dougmu Tipu aka Albinotu in se povzpeti na čelo Noblese?

  • Magični realizem Zenice v kafkovskem noirju

    Muanis Sinanović

    Roman Sedem strahov Selvedina Avdića je v več kot desetletju, ki je minilo ob objave, obveljal za nekakšnega tihega klasika sodobne bosanske in širšeregionalne književnosti. Tihega v smislu, da ga kritiki in profesorji upoštevajo, bralci berejo, pa vendarle velja za nekakšen unikum, za nekaj, kar se omenja v drugačnem kontekstu – in zato bržkone v manjši meri – kot dela nekaterih najbolj izpostavljenih avtorjev tega področja.

  • Triger

    Davorin Lenko

    »Že leta se ukvarjam s tem vprašanjem …« je rekel zamišljeno. »Mislil sem, da se bo sčasoma pokazal odgovor. Pa se ni. Najbrž ga sploh ni.«

Izdelava: Pika vejica