Štosersko-divjaški zalogaj

Graščina ima v rodni Franciji kar dvajsetletno tradicijo, snovalca scenarijev pa sta Lewis Trondheim, veliko ime (no, pravzaprav psevdonim) francoskega stripa, tudi ustanovitelj najvplivnejše francoske neodvisne strip založbe L’Associacion, in Joann Sfar, sicer tudi romanopisec in režiser. Pri slovenski izdaji ima prste vmes Zavod Stripolis (skupaj z Graffitom), med drugim soorganizator festivala Tinta, pod njegovim okriljem pa sredi Ljubljane deluje tudi striparnica. V zadnjem času, natančneje v preteklem letu, se je Stripolis torej lotil tudi založniške dejavnosti, ki že vključuje tudi skorajšnjo izdajo naslednje »graščinske« knjige (Graščina – Poldan), do zdaj pa beleži tudi nekaj izdaj za odrasle ljubitelje oblačkov. Dogodivščine graščaka, lenega račjega plemiča, ki mu ni do bitk, in zmaja, ki med drugim peče piškote, so v Franciji izhajale v albumih velikega formata, pri nas pa smo dobili bolj konkretno knjigo, v katero je zbranih pet prigod. Gre za stripe fantazijskega žanra, dogajališče pa je v veliki meri naslovna graščina, ki je kot nekakšen blodnjak, po katerem se potikajo raznorazne pošasti (zelo raznolike, v podobi sila domiselne in osvežujoče bizarne), s katerimi se hodijo borit avanturistični iskalci zakladov, ki za graščino predstavljajo glavni vir zaslužka.

V prvem stripu – Graščina odveč – je graščina prikazana kot primer uspešnega biznisa; skopira ga Šmrkeljc, ki se predstavi kot študent menedžmenta, si vse natančno ogleda in kmalu zatem v bližini postavi konkurenčno graščino, ki pa deluje po nekoliko drugačnem poslovnem modelu. Večina avanturistov se iz originalne graščine ne vrne živih, konkurenčno graščino pa zapuščajo še kako živi, pa še – nezaslišano – zabavajo se! Za nameček graščak doživi še upor v lastnih vrstah, saj se njegovi hodijo zabavat (in celo delat!) k sosedu. Avtorja torej postavita kamenje proti lepenki, original proti kopiji. Le kako se lahko takšna tekma konča? Čigav posel se bo izkazal za bolj trdoživega? Graščina odveč je skratka zelo zabavna lekcija iz sodobne ekonomije. Jezik Graščine je sproščen in živahen, kar je prevajalcu Izarju Lunačku pisano na kožo, saj podobnega rad uporabi tudi v lastnih stripih in strip kolumnah. Enako velja za odbite štorije, like in zasuke, zato niti ni čudno, da je Lunaček prav s to izdajo zagnal Stripolisovo založniško dejavnost. V Modrecu iz geta se zaplete okoli čarobne svetilke, ki pride v graščakovo last in ima na voljo le še eno željo. Kako jo pametno porabiti? Odgovor ni lahek, do njega pa vodi tudi en kup nasilja in bojev, v katerih naokoli veselo škropi kri, po zraku pa letijo deli teles … kar lahko vzamete kot namig, da knjiga ni ravno za najbolj rahločutne. Pač pa toliko bolj za divjaško razpoložene! V Dnevu krot imamo opraviti z nadlogami v obliki žabjega oblaka in vampirjev, v Cvetju v blatu z grozljivimi skrivnostmi grajske greznice, v Borbi po Knedlovo pa bomo komaj dohajali izmenjevanje različnih plemen, dežel in navad; no, glavni navadi naslovnega junaka Knedla ves čas ostajata isti, in sicer sta to velik apetit in dejstvo, da se Knedl raje bunka, kot govori.

Graščina med slovenske bralce (plus/minus tretje triade in naprej) torej prinaša slavno francosko sago, ki je s svojo divjaškostjo, akcijskostjo in štoserskostjo pisana na kožo – tako kot sama graščina – avanturistom. Željnim zabave, kakšne poštene bitke, spoznavanja nenavadnih bitij in tu in tam zadrževanja sape ob nevarnostih, ki (kot po tekočem traku) pretijo našim junakom.