Ingvar Ambjørnsen: Samson in Roberto – Vražje vrane

Samsona in Roberta poznate, a ne? In za vegetarijanski penzion Fjordski zaliv ste že slišali? Veste, da je Oli vidra za vse, da je Greta jazbečevka in za povrhu še zelo olikan paž, da je učiteljica Cviliberg stara sitna purica, da je von Noj trgovec, ki sploh ni noj, ampak bolj štorklja, in da je Gregor poet, sicer pa krt, ki ima težave z obvladovanjem jeze? Ne, ne, ne, ne, ne, ne in ne?! V tem obžalovanja vrednem primeru petkrat prepričljivo recite Ne vem, kaj zamujam! in preberite Dediščino po stricu Rin-Tin-Taju, potem se bomo pa pogovarjali naprej. Ste? Dobro. V drugem delu so Fjordski zaliv (zdaj že veste, za kakšne vrste penzion gre, a ne, če pa ne, se vrnite tri in pol stavka nazaj!) zabukirale pankovske vrane z zelenimi irokezami, o katerih Fjordske novice ne poročajo nič bolj obetavnega od notice, da so “… v ZDA po njihovi turneji ustanovili posebno skupino za pomoč zlorabljenim in uničenim hotelirjem.” Jasno je, da sledi non-stop akcija, tu in tam ovekovečena z vinjetnimi ilustracijami Pera Dybviga. Če nas je prva knjiga pripravila do glasnega hehetanja, nas bo druga do tihega nasmihanja, kajti dvojka ne stavi več samo na duhovitost in karakterno komiko, pač pa na račun prvega nekaj več prostora nameni “resnim” temam, na primer zvezdništvu, ki nima nič kaj dosti proti rahlo odvratni simbiozi s senzacionalističnim žurnalizom. Slednjega Norvežan Ambjørnsen v obliki novinarske podgane, ki po najboljših močeh in z vso pesniško, pardon, novinarsko svobodo pretirava, zelo posrečeno nezateženo kritično ofrca (pod tem si po mili volji predstavljajte, kar hočete). Ampak ne pozabite – pisunska podgana je brez Vražjih vran samo … no, ja, recimo podgana, Vražje vrane (tudi v različici Vražje vrane), pa zažigajo.