Feri Lainšček in Nana Homovec: Pesmi za majhna čebljala

Kdo lahko naredi najmanjše slone na svetu in miške večje od hiške? Možnih odgovorov je seveda več in že ob minimalni aktivaciji domišljije se ponudijo vsaj trije – nori profesor, čarovnik ali pesnik. Slednji je tisti, ki to počne v pesniški zbirki Pesmi za majhna čebljala. Naslov je morda nekoliko zavajajoč, če si ob majhnih čebljalih predstavljamo najmlajše, po možnosti še v plenicah, kajti tematsko je zbirka precej raznolika in ponuja pesmi tako zanje kot tudi za nekoliko starejše, ki jih že tarejo prve ljubezenske tegobice oziroma so vsaj približno blizu njihovemu doživljajskemu svetu. V naslovni pesmi pesnik razkrije svoj delovni postopek, kar deloma stori tudi v pesmi O veliki miški in majhnih slonih, v pesmi Pazi se rime! se izkaže za razigranega in navihanega, še nekaj pesmi je bolj hudomušnih (npr. Ta Jaka), nekaj je ljubezenskih, v pesmi Potica se loti stereotipa o kradljivih Ciganih, Noč v ravnici je mini impresija, sklepna, Moj dedek, pa izrazito lirična. Za vsakega nekaj, bi se lahko reklo. Vsako izmed šestnajstih pesmi spremlja ilustracija mlade ilustratorke Nane Homovec, ki je svojo ilustratorsko pot ne tako davno nazaj začela v reviji Ciciban. Upoštevajoč nekatera pretekla ne najbolj posrečena likovna sodelovanja, ki so bila Lainščkovim knjigam oziroma besedilom prejkoslej v škodo in ob misli na nekaj nekakovostnih komercialno usmerjenih projektov, ki se jih je avtor polotil v zadnjih letih, lahko zaključim, da je izdaja Pesmi za majhna čebljala v zadnjem času ena (njegovih) boljših.