Svetovni klasik iz Kenije

Pšenično zrno je drugi v slovenščino preveden roman velikega kenijskega pisca Ngugija wa Thiong’oja po več kot štiridesetih letih – leta 1980 so izšli Krvavi cvetni listi. Kot v spremni besedi dosti podrobneje pojasni Aleksandra Gačić, je videti, da je prevajanje najpomembnejših avtorjev Afrike tesno povezano s politično klimo oziroma s stanjem evro- in amerocentrizma ter njunim prevpraševanjem. Tako lahko prvi prevod povezujemo z ozračjem gibanja neuvrščenih, novega pa morda z današnjim valom dekolonialnega mišljenja in tudi modnimi trendi. Slovenski kritik se znajde v nenavadni situaciji: roman, če na področju afriških književnosti ni specializiran, predenj prihaja kot neznanka, čeprav gre pravzaprav za klasiko.

Povejmo kar neposredno: pisati o Pšeničnem zrnu (1967) se zdi, če obrnemo, podobno bizarno kot pisati o Camusovem ali Bulgakovovem delu kot o nečem neznanem. Roman je namreč brez dvoma eden od vrhuncev svetovnega romanopisja, in o vrhuncih svetovne književnosti se navadno ne piše kritik, temveč študije in eseji. 

Delo brezhibno deluje na vseh ravneh. Okvir zgodbe je dogajanje okoli kenijskega uhuruja, razglasitve neodvisnosti, ki se prepleta s predzgodbo, zaključi pa s posledicami za ključne akterje. Avtor z izjemno prefinjenimi portreti upodobi široko paleto likov: gverilce in druge osvoboditelje, vaškega posebneža, ki je v središču, ženske, ki čakajo na zaprte može v taborišču, pa tudi kolonialnega upravnika in kolaboranta. O literarni mnogoplastnosti priča dejstvo, da sta tudi angleški kolonialni upravnik in njegov kolaborantski sluga prikazana brez trohice predsodkov, kot vsakdanja, nepsihopatološka lika z notranjimi biografskimi protislovji in tegobami. Upravnik tako na osnovi svojih izkušenj in ideologije, v katero je bil spontano vpet, preprosto veruje v britansko kolonialno poslanstvo, istočasno pa se sooča s propadajočim zakonom in strategijami odnosov do podrejenih temnopoltih, ki jih ne dehumanizira kot kakšen absolutni fašist, temveč jih samoumevno dojema kot udeležence večjega projekta. To pa na drugi strani pomeni, da tudi osvoboditelji v boj vstopajo spontano, pri čemer se soočajo z razočaranji na osebni ravni. Kljub temu da je Thiong’o prepričan politični mislec, v romanu vseeno prevlada ideja skupne človeške narave, ki ima v povezavi z ideologijo polavtonomijo, obenem pa ideologija in zgodovina temeljno določata posameznikovo življenjsko pot. Istočasno pa se na zelo subtilen način odreče vsegliharstvu, saj nam delo sugerira, da je treba idejo svobode prekvasiti tudi skozi medosebne odnose, posebno med spoloma, s čimer dobi tudi nekoliko feministično dimenzijo. 

Tok povedi, ki jih je Katja Zakrajšek prevedla iz angleščine (avtor se je kasneje razočaran pionirsko obrnil k pisanju v rodni gikujščini), ima poseben ritem, deluje nežno, blago letargično, toplo in brezinteresno obenem – skratka neponovljivo. Prikaz notranjega doživljanja kmečkega prebivalstva v primežu med modernostjo in tradicijo, med krščanstvom in lokalnim načinom doživljanja, je briljantno jasen, čeprav je samo stanje izjemno kompleksno. Vaški posebnež Mugo je izjemen lik individualista, nevrodivergentneža, v katerega so znotraj kolektivnega zanosa vpisane različne projekcije in mu je zato pripisana neznosno težka naloga, ki je sam niti ne želi prevzeti. S tem se roman jasno pokloni osebi kot izhodišču političnega delovanja. Po svoje le Mugo, kljub izdajalskemu dejanju, ohrani notranjo integriteto, vsi ostali pa kljub zmagoslavju ostanejo obremenjeni s svojim egom in svojimi kompleksi. 

Delo izriše zapleteno situacijo kolonialne zapuščine za samo novonastalo nacijo. Ta se mora soočiti z integracijo v kapitalizem in z novimi razredi. Krščanstvo kot uvožena religija pa igra dvojno vlogo, tako opresorsko kot osvobodilno, saj vodilni ideolog protikolonialnega boja svoje ideje utemeljuje na religijski ideji osvoboditve in jo povezuje s sporočilom biblijskih zgodb. V romanu nič ni preprosto, in na karamazovski način so skozi eksistencialno prodornost razdelana protislovja modernosti – a ne kot binarnega nasprotja predmodernosti, temveč kot zavozlanega stanja krize, ki istočasno zapira možnosti in odpira nove. 

Pšenično zrno je tako pravzaprav zelo klasičen roman, ki spominja na tradicijo ruskega psihološkega realizma, pri čemer pa je pripoved spletena tudi v spregi s tradicionalnimi lokalnimi načini pripovedovanja zgodb, ki eliptično prečijo čas. Je delo, ki ga lahko priporočimo prav vsem in sodi na knjižno polico vseh ljubiteljev zgodovine literature; je pa tudi zapolnitev bele lise v slovenski prevodni književnosti – dragoceno čtivo pri razumevanju sodobnih duhovnozgodovinskih in geopolitičnih premikov. 

Objavo je omogočila Javna agencija za knjigo RS