Solidarnost premaga erotiko

Anna Świrszczyńska, Baba sem. Prevod: Jana Unuk. Ljubljana: LUD Literatura, 2018 (zbirka Mozaiki)

Miha Marek

Ime pesnice in dramatičarke Anne Świrszczyńske (1909-1984) je pri nas nemara manj poznano od drugih velikih imen poljske poezije prejšnjega stoletja, katerih prevodi v slovenščino so že izšli v samostojnih knjižnih izdajah (W. Szymborska, Z. Herbert, C. Miłosz, T. Rożewicz). Świrszczyńska se je rodila v Varšavi, kjer se je zgodaj spoznala z umetniško in literarno avantgardo. Študirala je polonistiko in leta 1936 v samozaložbi izdala inovativen prvenec Pesmi in proza. Pred vojno in po njej se je uveljavila tudi kot avtorica dram, radijskih iger in literature za otroke. Med vojno je bila dejavna v varšavskem podzemnem kulturnem življenju. Kot bolničarka je sodelovala v poraženi varšavski vstaji (1944), ko je poljsko odporniško gibanje hotelo osvoboditi Varšavo izpod nemške okupacije ob hkratnem prodoru Rdeče armade v mesto. Kot pripadnica odpora je prišla blizu smrti, saj je nekoč že čakala na ustrelitev, vendar ji je bilo prizaneseno. Po vojni je živela v Krakovu in izdala več raznolikih pesniških zbirk, med njimi prelomno zbirko o varšavski vstaji Gradila sem barikado (1974), pisala pa je tudi bolj intimno in humorno poezijo (Srečna kakor pasji rep, 1978). Znana je bila tudi po druženju z brezdomnimi, pomoči revnim družinam in otrokom ter publicistiki za izboljšanje položaja socialno ogroženih.

Celoviti prevod zbirke Baba sem (1972), ki je izšel v novi knjižni zbirki Mozaiki (LUD Literatura), namenjeni prevodnemu pesništvu, je torej prva knjižna izdaja poezije Świrszczyńske pri nas. Zbirko je prevedla Jana Unuk, ki je Świrszczyńsko veliko prevajala že za literarno periodiko in radio. Ker je Baba sem obsežna zbirka (okrog 110 pesmi v dveh delih), prinaša reprezentativen, a glede na raznolikost pesničine pisave vendarle omejen del njenega opusa. Knjiga je opremljena z zgoščeno spremno besedo prevajalke, ki poda tehtna izhodišča za poglobljeno branje. Dobrodošla je tudi izčrpna bibliografija dosedanjih prevodov Świrszczyńske v slovenščino. Naslovnica knjige, z ostrimi potezami in kontrastnimi barvami, ustreza disharmoničnosti poezije med platnicami.

Prvi, nenaslovljeni odsek knjige vsebuje petdesetino kratkih tretjeosebnih epsko-lirskih pesmi in bi ga lahko imenovali »vinjete iz patriarhalne preteklosti in sedanjosti«. V njem prizadet avtorski glas podaja mučne slike iz življenja žensk v družbi, ki se do njih vedno znova izkaže zatiralska. Ženske, v katerikoli družbeni vlogi, so tu vselej izpostavljene nasilju, ponižanju ali vsaj stalni grožnji obojega: »Umika se / korak za korakom. (…) Ne bodo je obranili ljudje za steno / pred tem, ki je stopil / na prag.« A tudi če nasilje za hip izostane, je njihovo celotno življenje ena sama »tlaka«, bodisi pri mukotrpnem kmečkem delu bodisi pri nosečnosti in rojevanju. Nosečnost je predvsem grožnja, porod košček pekla na zemlji, otroci so breme, a tudi žrtve, krive le tega, da so. Ženska usoda je živeti pod črno zvezdo: »Rojevamo življenje / ob asistenci smrti.«

V ta cikel so ujete tiste ženske, ki so v družbo vključene kot člen njene reprodukcije – večinoma s podeželskega okolja (kmetica, mati, nevesta), redkeje iz meščanskega (žena, porodnica, strežnica). Reproduktivno prekletstvo ženske se prenaša iz generacije v generacijo (Kmetica, Življenjepis vaške babe). Večno ponavljanje reproduktivnega dela Świrszczyńska učinkovito ubesedi s težaškim ritmom in ogolelim jezikom: »Na njenih plečih so / hiša, vrt, njiva, / krave, svinje, teleta, otroci. (…) Kot na krvavo gorjačo se opira / na mrtvo tlako / svoje mrtve matere.« Določene ženske pa so iz družbe izključene: to so starke, beračice, norice. Te imajo, se zdi, vsaj neko svobodo, ker so zapustile peklenski krog, toda za ceno samote in poroga (Nora Antosia). Tem izobčenim likom, zlasti starim ženskam, pesnica posveti redke tople verze v zbirki (Stara ženska, Največja ljubezen).

Drugi pol zgodbe so moški. Ti so vselej zreducirani na tip pijanca, nasilneža ali brezbrižneža in nastopajo v oblastnih vlogah moža, zaročenca, zdravnika. Četudi je kdaj kak ženski lik poimenovan, so ženske in moški pri Świrszczyński načeloma brezimni, razosebljeni arhetipi – celo stereotipi. Kot taki naj bi podajali splošno resnico o družbi, kjer ženske vedno trpijo nasilje in ponižanje, moški pa ga vedno zadajajo. Świrszczyńska ne vpraša in ne odgovori, zakaj so moški tak vir zla in ali imajo v tem svobodo izbire. Patriarhalno kontinuiteto torej le realistično opiše, ne razgrinja pa njenih globljih družbenih gibal.

Zahtevi po realizmu se pri Świrszczyński podreja tudi slog. Pesmi so okleščene, asketske. Patos je redko ubeseden, kvečjemu je pogreznjen med verze: »Vtakne roko / v žep suknjiča / spečega. // Šteje denar. / Joče.« Patetični učinek včasih izhaja tudi iz grenke ironije: znotraj pesmi (Krava jo ima rada), med naslovom in pesmijo (Srečna) ali med pesmimi (par Obljubil je-Ožigosana, ki govori o nezakonski nosečnosti). Kakor zapiše prevajalka Jana Unuk, naj bi Świrszczyńska svojo poetiko radikalizirala po izkušnji vojnega gorja – predvsem v smislu popreprostenja, odtegnitve odvečnega. Ta težnja, ki je močna že v zbirki Baba sem, se po Jani Unuk najbolj izrazi v knjigi o varšavski vstaji, Gradila sem barikado, ki je izšla dve leti kasneje (1974). Świrszczyńska v izjavi, navedeni v spremni besedi, neusmiljeno opredeli nalogo pišočega: »Prvo – ustvarjati lastni slog. Drugo – uničevati lastni slog.« Pri reduciranju pesniških sredstev, zlasti metafore, je Świrszczyńska, kot opozori Jana Unuk, blizu sodobniku Tadeuszu Rożewiczu, ki se je po lastnem pričevanju spopadel s podobo kot tistim površinskim, kar maskira bistvo pesmi.

Toda Świrszczyńska metafore v resnici ne opusti, temveč jo izpostavi, naredi jo prozorno. Njene metafore so večinoma razvidne ob prvem branju: »koščeni relikviarij lobanje«, »telo iz svinca«. Pogosto se pesnica odloči kar za komparacije, pri katerih metaforičnost postane takoj dostopna, a vendar z zrnom presežnosti: »Z naslado se potapljava / v svojo babjost. // Kot se dve žlici / potopita / v skledo vroče kaše.« Hkrati pa pesnica mojstrsko uporablja druga pesniška sredstva, na primer anaforo (»Sopeč … Sopeč … Sopeč …«), ter nevsiljivo, smislu prilagojeno verzifikacijo. Vsa tehnika je podrejena prikazu – jezik je prosojen, ker je tema prepomembna, da bi jo bilo upravičeno oblagati z balastom. Prevod Jane Unuk je prav tak, za kakršnega velja slog pesnice: luciden in lapidaren.

Drugi del knjige tvorijo Tri pesnitve: obsežni cikli, naslovljeni z ženskimi imeni. Vsak cikel portretira arhetipsko žensko v erotičnem razmerju z moškim. Pesmi so tu daljše in večinoma prvoosebne. Med temami v pesmih bi lahko izpostavili telesnost kot tako, natančneje, neodpravljivo odtujenost duha od telesa, pa tudi upodobitev ljubezni kot boja dveh zavesti, kar spominja na sartrovski eksistencializem. Najtehtnejše pa bo, če se navežemo na prvi del zbirke in rečemo, da se odnosi spolnega podrejanja in zatiranja, ki so tam upodobljeni sociološko, tu odigravajo v intimnem okolju. A vendar, za razliko od statičnosti v prvem delu se tu odnosi razvijejo. Vsi trije cikli imajo namreč podoben dramaturški lok. Ta se začne s srečo ženske v erotičnem razmerju, konča pa se z ločitvijo, ki dejansko pomeni osvoboditev.

Sreča z moškim se namreč kmalu izkaže za navidezno, saj je dejansko zapor. Ženska je lahko ujeta v nosečnost in družino (Felicijina ljubezen), zlasti pa v erotiko (Antoninina ljubezen), ki ji je posvečen dobršen del pesmi, začenši s Prologom, naslovljenim Ženska se pogovarja s svojim stegnom. Ta izhodiščna pesem postulira, da je telo, torej erotična privlačnost, edino orožje, ki ga ima ženska na voljo. »Pred menoj se v ljubezenskem / trenutku odpirajo / duše ljubimcev in imam jih v svoji oblasti.« Tri pesnitve za izhodišče torej vzamejo patriarhalno modrost, po kateri je tista specifično ženska moč prav erotično obvladovanje posameznih moških.

V teh pesmih, ki popisujejo brezkončne erotične drame med ljubimcema, so podobe ekspresivne, celo prenapete, in kontrastirajo z ogolelostjo prvega dela zbirke: »Hieratični kraguljčki na rokah in nogah, / plesni gib, / gibek kot risba staroarabske abecede …« V treh ciklih je precej ponavljanja, tudi zato, ker se razvijajo v podobni smeri, razlike med osebnostmi govork pa niso prav izrazite. Zlasti tretji cikel (Štefanijina ljubezen), ki nima tako razvidnega dramaturškega loka kot prva dva, zatava v pesmi, kjer prevladujejo presplošne izjave (Z glavo navzdol) ali celo klišeji (Ubij me).

Mehanizem ljubezenskega boja, ki včasih deluje že stereotipno, pa se vendarle na več mestih radikalno prekine. Najprej se to zgodi, ko ženska pridobi novo distanco do moškega. Ta distanca je mogoča, ker Świrszczyńska žensko upodablja kot razmišljajočo, refleksivno, moškega pa kot ujetega v naravo, v stanje brez misli, v naivno živalskost: »Premoreš deviški čar / bitja, ki ni okusilo / poljuba trpljenja niti objema groze.« Ta upodobitev obrne na glavo od nekdaj zakoreninjeni obrazec zahodne miselne tradicije, ki ženski spol povezuje z naravo ali imanenco, moškega pa z mišljenjem ali transcendenco. Dihotomija je pri Świrszczyński obratna – a zato nič manj izključujoča. Vzorčno jo upodobi v prizoru, večkrat ponovljenem, kjer ženska tesnobno bdi ob mirno spečem moškem (Ona ne spi). Da moški ne misli, temveč zgolj čuti, potrebuje in zahteva, žensko odvrne: »Z iskrenostjo dojenčka / kričiš. In takrat / te gledam s prezirom.« Mine jo, da bi ga hotela privezati nase z erotičnim čarom.

Drugi, prepričljivejši prelomni dogodek pa je, ko ženska lepega dne sreča sebi podobne – tovarišice, sestre: »Ko sem šla na ljubezensko gostijo k tebi, / sem na vogalu zagledala / staro beračico (…) odznotraj / je bila enaka kot jaz, / ista vrsta (…) In potem nisem več vedela, / po kaj grem k tebi.« Ti pomembni verzi se navezujejo na začetne verze knjige: »Prijateljice imam v mestnem parku, / stare beračice, norice.« Tovarištvo med ženskami (»babami«) je torej nazadnje vredno več od ljubezni med žensko in moškim, kar jasno sporoča že naslov zbirke.

Świrszczyńsko označujejo tudi za feministično pesnico. V zbirki Baba sem bi lahko kot feministično videli prav zavrnitev (heteroseksualne) erotične dialektike, ki se pokaže za destruktivno igro oblasti. Druga ideja, po kateri se Świrszczyńska približa nekaterim strujam feminizma, pa je, da je treba namesto biološkega sorodstva, torej biološke družine ter peklenskega kroga, ki jo reproducira, vrednotiti izbirna sorodstva – solidarnostne vezi. Za razliko od osovraženih mater, ki hčeram zapuščajo pekel (Ona noče), tovarišice prinašajo možnost osvoboditve izpod »črne zvezde«.

Zaključni Epilog upodobi žensko kot samohodko, svobodno in neobremenjeno: »Grem, grem brez prestanka, / veter me žene po cestah.« Ta zaključek po turobnem realizmu prvega dela in ekspresivni prenapetosti drugega deluje kot umirjena utopična vizija. Vizija, ki pušča ženski lik v samoti, ki je pogoj svobodnega tovarištva, nemara tudi z moškimi: »Grem dalje sama, / potem se spet za ovinkom / pojavi novi tovariš.« Neerotična ljubezen, tovarištvo in solidarnost so torej svetli žarki te sicer temne knjige.

Ob trenutnem slabem položaju prevodne poezije pri nas je prevod celotne zbirke Baba sem poseben založniški dosežek in darilo bralstvu, zlasti ker knjiga zaradi svoje dramaturgije najsiloviteje govori prav kot celota. Obenem pa je zbirka, ki skoraj ves čas vzdržuje isto intenzivnost, težaško branje, ob katerem si zaželiš tudi variacije, morda vedrejše poezije, kakršno naj bi Świrszczyńska pisala v kasnejših letih. Upamo lahko torej na prihodnji širši izbor pesmi Świrszczyńske, kjer bi spoznali še druge smeri njene radikalne poetike.

O avtorju. Miha Marek je diplomirani francist, filozof in biolog, samozaposlen v kulturi kot prevajalec. Objavlja poezijo, prozo, strokovne članke in literarne kritike.

Avtorjevi novejši prispevki
Bodi udeležen. Sodeluj. Prijavi se na novice.
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Desertni izbor z mankom kalorij

    Martina Potisk

    V Kratkih rezih se avtorjeva pisava nahaja na meji med lirsko izmuzljivostjo in epsko premočrtnostjo; živopisno izrisovanje pokrajine in predmetnosti pomenljivo prekinjajo in s tem soosmišljajo spominski prebliski, spontana meditiranja ali sanjsko-groteskna ponavljanja.

  • V gozdu poetičnih pojavov

    Silvija Žnidar

    “Pojavi” so gledano v celoti suverena, premišljeno komponirana pesniška zbirka. Pesmi delujejo kot izpiljeni sestavi, pri čemer je vsaka kitica dejansko kot soba (stanca), ki vsebuje svoj pomen.

  • Deljenje resničnosti

    Diana Pungeršič

    “Robovi” se pokažejo in v vsej svoji (socialni, časovni, družbeni, kulturni, zgodovinski, jezikovni, intimni …) mnogoličnosti izrišejo šele postopoma, a zbirko kot celoto vendarle narekuje zavest o skrajnem robu – kjer/ko se ni več mogoče izogniti vprašanju življenja in smrti.

Izdelava: Pika vejica