Hendrik Groen: Skrivni dnevnik Hendrika Groena, starega 83 let in ¼

»Kako z življenjem narediti še kaj?« se sprašuje podnaslov knjige, pasica na dnu naslovnice pa opozarja: »Jadran Krt za 3. življenjsko obdobje«. In Hendrik očitno še ne namerava odložiti vesla; pravi, da veselje do česarkoli še krepi veselje do življenja. Nekako se ne istoveti s svojimi sočasniki v domu upokojenih, ker zagotovo ni starec, vsaj dokler še vitalno razmišlja. In ko okrog njega zbolevajo in umirajo po tekočem traku, je sam fizično sicer šibak, z dovtipi pa bi spravil pod mizo marsikaterega mulca. In društvo Starin, ki mu pripada v domu, ima v svojem »statutu« pomembno določbo, pod številko 3 piše: »Udeleženci ne smejo tarnati.« In morda še bolj pomembno (št. 5): »Treba je upoštevati višino osnovne državne pokojnine.« Pri nas so, priznajmo, domovi za upokojene še vedno demonizirani kot nekakšne hiralnice. Dobiti bojo morali svojo literaturo. Pa ne mislite, da se »starine« dolgočasijo – ne Hendrikove in tudi pri nas ne. Tudi št. 4 jih ne pobije: »Treba je upoštevati različne zdravstvene omejitve.« A Hendrika zaradi omejitev ne boli glava.