Pogovor s Hanifom Kureishijem v Cankarjevem domu

Da je bil obisk Hanifa Kureishija v Ljubljani nedvomno vrhunec letošnjega festivala Fabula in eden od pomembnejših literarnih dogodkov leta 2012 v Sloveniji (čeprav si jih, predvsem po zaslugi projekta EPK Maribor 2012, lahko letos obetamo še veliko), je pričala že nabito polna Linhartova dvorana Cankarjevega doma. Obiskovalcev bi bilo, v kolikor bi kapacitete to dopuščale, nedvomno še več, saj so bile vstopnice razprodane že približno teden dni pred dogodkom. Nič nenavadnega; ne zgodi se vsak dan, da bi Ljubljana gostila tako pomembno in zveneče ime s področja literature, filma in gledališča, kot je Britanec Hanif Kureishi (ki ga vsi poznamo, če drugega ne, po romanu Buda iz predmestja). A visoka pričakovanja so se razblinila že zelo kmalu, natančneje pri enem od uvodnih vprašanj voditeljice večera Vesne Milek, ki je gosta povprašala, kako je bilo odraščati v predmestju Londona v šestdesetih letih, Kureishi pa je njej in nam postregel z odgovorom, da je bilo zelo dolgočasno, približno tako kot je dolgočasna Ljubljana v soboto popoldne.

Nadaljevalo se je v podobnem stilu: slabe šale (tisto z ovcami in kamelami v pornografiji smo slišali že tolikokrat, da ni več smešna, poleg tega se zdi neumestno po otroški pornografiji omenjati sodomijo) in neprestano dajanje občutka, kakšno srečo da imamo v mali Ljubljani, ker nas je veliki britanski mojster peresa in filmskega koluta počastil s svojo prisotnostjo. Igralci ne pišejo svojih besedil, oni samo podajajo tisto, kar je napisal scenarist oziroma pisec – tudi nekaj takšnega smo lahko slišali, kmalu zatem se je Kureishi pritožil še čez filmske režiserje, češ da je z njimi nemogoče delati (najverjetneje zopet neuspešen poskus šale).

Kljub marsikateri zanimivi in tehtni izjavi – Kureishi je, na primer, poudaril, da če avtor s svojim pisanjem ne spravi družinskih članov v slabo voljo, njegova besedila že ne morejo biti dobra in nam dal misliti z izjavo, da (varen) seks ne predstavlja nobene nevarnosti za človeka in da je največja nevarnost zaljubiti se – je gost vseskozi vzbujal občutek, da zaradi številnih intervjujev, pogovorov in nastopov silno trpi in da bi bil v tistem trenutku najraje kje drugje, na primer doma, na kavču, kjer bi pod vplivom opojnih substanc gledal televizijo (drugače se je, kot sam trdi, ne da). Smešno, ali mogoče samo žalostno? Ob tem se nisem mogla upreti primerjavi z nastopom Jonathana Franzna, enega od zares največjih sodobnih pisateljev, ki je v Ljubljani gostoval leta 2010, prav tako v okviru festivala Fabula. Franzen je, priznajmo, večja zvezda od Hanifa Kureishija, pa je vseeno zmogel toliko profesionalnosti, da je več kot korektno opravil svoj nastop in ni dajal občutka, da mu je obisk Ljubljane odveč, čeprav je imel takrat, nekaj mesecev pred izidom svojega zadnjega romana Svoboda v ZDA, brez dvoma nešteto drugih obveznosti in opravkov.

Julija Potrč