Pust poezije

Nekoč je bilo Kudovo odprto branje ob dnevu poezije tisti dogodek, na katerem je poezijo poslušalo – in se ji predvsem  smejalo – kar največ ljudi. Včasih je bilo celo težko reči, kaj je boljše: da si jo odnesel brez posmehovanja in ostal s cmokom v grlu, ki ti je klavrno potrjeval tvojo narejeno resnobnost, ali pa si hahljanje stoično prenašal, vesel, da si imel čast zabavljati publiko, ki te ne razume. In razumela te mogoče tako ali tako ne bi v nobenem primeru … Zato se je svetovni dan poezije v Kudu pogosto prelevil v pusta poezije, ko je vsaka morebitna ali lažna pesniška avtoriteta izpostavljena norčavemu posmehu, tej najbolj ostri kritiki, ki cesarja – kadar je slučajno oblečen – lačno slači z očmi. Kaj na prangerju; na ta dan je bila poezija tradicionalno na nakovalu, čeprav je macolo vihtela otroška roka. Toda v zgrešenosti je po navadi tudi nekaj iskrenosti. Predolgi debitantski nastopi, ki pozabljajo, da jim sledi še petdeset sorodnih duš, rimane poeme, ob katerih se ti dviguje, prst oz. beseda v grlu pa sili samo še bolj globoko, občasna dobra poezija, tista, ki te spravi v zadrego ob misli, da se boš še kdaj hotel smejati ob napačnem trenutku. Na odprtem branju je bila poezija vedno na tapeti in ob njo so treskali zreli paradižniki ljudske sodbe. Letos je bilo nemara slišati manj tega smeha, zato pa en zelo neumesten komentar iz publike. Glas, ki je namesto dobre poezije na odru jel komentirati slabo oceno avtorja na izpitu, je zadel v polno – a ker je vendar šlo za narobe dan poezije, je v polno zadel zgolj sebe. Puščica se je v zraku obrnila in razkrila pozo licemernega kljukca. Z rimami, že mogoče; a brez oblačil.

Jona Delav