Misliti resnične probleme

Soba pod gradom je romaneskni prvenec. Je pa tudi, vsaj po mojem vedenju, prvi roman, ki tematizira vroče vstajniško dogajanje na ulicah slovenskih mest jeseni 2012, pozimi in pomladi 2013. Mogoče tematizira ni pravi izraz, ulica namreč ni v prvem kadru romana, je bolj njegova kulisa, njegov duh. Dogajanje romana poganja akter Peter Mrak, v večjem delu romana imenovan kar z inicialkama P. M. In spet, akter ni najboljša oznaka. Mraka opredeljuje za današnji čas neobičajna lastnost, že kar kaprica: samopremišljevanje, samoanaliziranje. Mrak je preizpraševalec lastne pozicije (trenutne, pretekle, prihodnje) do drugih (čislanega upokojenega profesorja, bivše ljubezni, zdajšnje še-ne-ljubezni), do sveta (dogajanja na ulici, akterjev tega dogajanja) in do samega sebe (službe, finančnega dolga, življenjskih ciljev). In to v takšni meri, da mu to onemogoča delovanje in reševanje težav. Grozi mu celo osebni bankrot.

In če tu preskočimo na slovensko družbeno realnost, ledeno goro, katere vrh v podobi vstajnikov tvori atmosfero tudi v Simoniškovem romanu, lahko ugotovimo podobno. Slovenski realnosti grozi bankrot. A ne, in tu je paradoks, zaradi pretiranega preizpraševanja, premišljanja lastne pozicije in delovanja, marveč prav nasprotno: zaradi manka samoanalize. Pri nas nihče ničesar ne premisli; ne banke ne politiki ne šefi uprav (nekateri bi ta očitek oponesli tudi vstajnikom). Ali sledimo navodilom ali pa le v dani trenutek usmerjenemu komolčarstvu.

A paradoksa pravzaprav ni. Je že res, da imamo v Mrakovi osebni zagati opraviti z inflacijo misli, če nekoliko posplošim, v širšem družbenem kontekstu krize pa z deflacijo, a to le na prvi pogled. Zato poglejmo romanu in krizi nekoliko globlje pod kožo.

Čeprav je misel kot elementarna sestavina preizpraševanja nekaj, kar naj bi prevetrilo in s tem odpiralo različne, nove možnosti delovanja, Mraka njegovo početje blokira in duši. Tako v razmerju do Ane – nekje v preteklosti izgubljene, skorajda eterične zveze – kot do Neže, v megli sedanjosti plavajoče močne, zelo realne ženske. Veliko zraka mu tudi ne daje slabo plačano tretjerazredno novinarsko delo v lokalnem časopisu. Precej brezizhodni so pogovori z upokojenim profesorjem umetnostne zgodovine in razgledanim eruditom, ki vedno bolj živi v svetu duhov. Nerazrešen ostaja odnos do sošolca, zdaj enega izmed glavnih nosilcev vstajniškega gibanja, preračunljivega in umazanega vstajniškega politika. Kot češnja na torti pa je dolg do davkarije, ki z grozečim rokom izvršbe visi nad Mrakovo glavo, in s tem povezana (ukradena) slika Ivana Groharja, ki je Mraku po spletu okoliščin prišla v roke v neki starinarnici na Dunaju, prodaja katere pa bi marsikaj rešila. In vse to zapleta in meša samosecirajoči miselni ringelšpil.

Gordijski vozel preseka Neža, ki prodajo slike vzame v svoje roke. In kot se izkaže na koncu romana, sliko kupi prav upokojeni profesor (ki vendarle ne živi tako zelo v svojem svetu, da ne bi opazil Mrakove stiske), ki jo za nameček, preden umre, podari Narodni galeriji. S tem je zadoščeno tako osebnim etičnim standardom (Mrak ima hude moralne zadržke pri prodaji ukradene slike) kot tudi davkariji.

Mogoče je takšno branje romana videti kot zagovor nemišljenja. A temu ni tako. Gre namreč za vprašanje, kaj mišljenje sploh je. Kot velja, da smo se hoje, teka, vožnje s kolesom, plavanja in podobnih reči nekoč morali naučiti, velja enako tudi za mišljenje. Tudi misliti se moramo naučiti. (Če že ne v javni šoli, kjer nas učijo predvsem dejstev, manj pa, kako do njih pridemo, kakšne so njihove medsebojne povezave in nasploh, kaj dejstva sploh so, pa kje drugje.) In kakorkoli se nam zdi, da Mrak s tem nima problema, da je globoko razmišljajoč, filozofičen tip človeka, je treba njegova premišljevanja vendarle postaviti v narekovaje. Večina jih je le na videz to, kar se zdi, da so. Njegova nezmožnost delovanja je resda prekrita z neštetimi in navzkrižnimi samospraševanji, a ko po njih malo pomešamo, hitro vidimo, da o čisti, jasni misli ni ne duha ne sluha. Vsa premišljevalska dejavnost je balast, tuhtanje, prazno razglabljanje, ki Mraka odvrača od njegovega resničnega problema: nerazčiščenega odnosa do Ane – iz razmerja je namreč odkorakal brez kakršnega koli pojasnila, zdaj pa ga preganjata slaba vest in občutek, da ji mora vendarle vse skupaj pojasniti. Vse je le osebna strategija, kako se ne spopasti s problemi. Ko se Mrak vendarle zbere in se svoj osrednji problem odloči zares nagovoriti, toliko filozofa vendarle je, ga lahko premisli in domisli ter se odloči za dejanje. Odpotuje k Ani v Berlin in se z njo preprosto pogovori. Takrat se začno reševati tudi ostale težave. Blokada nedelovanja se sprosti. Za Mraka sicer nekoliko sama od sebe (Nežino posredovanje), a to ni niti tako pomembno, bolj pomembno je, da šele indikacija in rešitev osnovnega problema odpreta možnosti za razrešitev ostalih.

In če se zdaj vrnemo v slovensko realnost. Tudi tu najdemo ogromno balasta, praznega razpravljanja, ki prekriva dejanske probleme in ki onemogoča, da bi se premislek in razprava o njih lahko sploh pričela, kaj šele, da bi na ta način prišli do smelih rešitev. In tudi to je le strategija, kako dejanske probleme prekriti in jih ne pričeti reševati, meglo pa dvigovati tam, kjer je to najlažje (recimo partizani vs. domobranci, medstrankarske in znotrajstrankarske zdrahe). A ker ne živimo v Simoniškovem romanesknem svetu, nimamo takšne sreče, kot jo ima Mrak. Trojka, ki si jo nekateri »želijo« in jo priklicujejo, pač ni Než(n)a. Groharjevih slik pa je tudi občutno premalo. To, kar bi nam zares prišlo prav, je delovanje, ki bi bilo odraz (vsaj nekaj) premisleka. Dokler se ne bomo nehali trapiti z balastom, toliko časa bomo bolj in bolj podobni Mraku. To velja tako za vstajnike in oblastnike kot tudi za veliko večino tistih, ki sedijo doma in čakajo, da se bo nekaj samo od sebe spremenilo na boljše. Ko pa bomo znali in hoteli nagovoriti resnične probleme, si upali zastaviti prava, tudi osebno boleča in zoprna vprašanja in nanje odgovoriti, pa čeprav nam odgovori ne bodo nujno všeč, potem se bo naša spirala začela dvigovati. Premislek pa mora vsak najprej opraviti sam pri sebi.