Lepo poletje?

Robert Simonišek

Besedna zveza »lepo poletje« je pogosta v pogovoru ali pa pristane na dnu kakega prijaznega sporočila. Hkrati je naslov Pavesejevega romana, ki je dolgo menjeval lokacije v moji delovni sobi. Dokler knjige ne odpreš, vanjo projiciraš subjektivne predstave in drobce najsvetlejšega letnega časa iz različnih obdobij. Priča si nekakšni izbrani projekciji individualnih poletij, po možnosti najboljših. Naslov knjige v tem primeru ponudi neprimerno obsežnejše povezave, kot če bi jo že prebiral, ko se podobe zožijo na spominske fragmente iz posameznih poglavij. Lepo poletje je doseglo mojo pozornost z določeno zadrego. Po romanu sem segel v trenutku, ko sem se odločil, da spomladanskega eseja ne priredim v pričujoči uvodnik, kakor sva se dogovarjala z Urbanom Vovkom, temveč napišem novega. Vikendu v iztekajočem se poletju je bilo treba nekaj odvzeti in nekaj dodati. Dnevi so bili še zmeraj dolgi in prijetni, ne glede na razburljive naslove v medijih, ki letu pripisujejo posebno mesto v zgodovini in ga utemeljujejo kot znanilca nove dobe. Kompleksni situaciji primerno se verjetno spreminjajo tudi položaj literature, njene vsebinske razsežnosti in poudarki, njen domet ipd. Pandemija mi je poleg osebnih pretresov preprečila marsikateri skok čez mejo, zaradi česar se je pogled na Lepo poletje vedno bolj družil s priokusom zamujenega. Knjiga je na izbranem mestu samevala kot opomnik na to, da si ob priložnosti ogledam kak bolj določen kraj. V dveh desetletjih mi je vsakič spodletelo zbliževanje s Torinom, ki sem ga tako ali drugače povezoval s Pavesejem. A pravzaprav je šlo za nekaj drugega.

Februarja sem se nekaj dni zadržal v Milanu, pri slikarju Armandu Marroccu. Obisk na domu in v gigantskem studiu v predmestju lombardske prestolnice, kjer se nizajo njegova informelovska in postmodernistična dela, ni bil nič v skladu s filozofijo dolce far niente. Presenečalo me je, v kakšnih razmerah ustvarjajo italijanski umetniki in kako so vpeti v trg, ki je bistveno obsežnejši od našega. Zatekel sem se v razmislek o tem, kako je pojmovanje lepega v vsakdanjem življenju in sodobni umetnosti dojeto precej drugače kot pri nas, vprašanja pa so postajala preveč zapletena, da bi si nanja odgovoril na ulici in na poti. V milanskih muzejih sem bežno prepotoval tista umetnostna obdobja 20. stoletja, ki sem jih najbolj zanemarjal. Ko sem se z vlakom vračal domov, ni bilo nobenih otipljivih znakov pandemije, ki je bila razglašena dva tedna zatem. Vsaj na začetku je bilo od daleč videti, kot da bo poletje, v katero sem polagal številne upe, nenavadno in bistveno drugačno od prejšnjih. S slikarjem, ki ni nič kaj podoben likom iz Pavesejevih romanov, sva ostala v stiku iz nekih drugih razlogov. V mojem doživljanju situacije je prepoved potovanj predstavljala frustracijo v psihološkem pogledu: nezmožnost biti nekje drugje, četudi morda tja sploh ne bom fizično odšel. Nanjo sem odreagiral nezrelo, medtem ko sem pri drugih omejitvah laže ohranjal mirne živce. Med Marroccom in Lepim poletjem na moji mizi je začela teči nevidna cesta, ki je vodila pod skladi mediteranskih oblakov v bolj otipljivo vročino, četudi ne skozi akvadukte, ki so povezani s Pavesejem ali slikarjem. Sprva je potovanje odmikal globalni vzrok, ki postaja že kar preveč ustrezen izgovor za kakšno bolj oprijemljivo temo pogovora ali dejanje, s pričetkom poletja pa so nanj začeli vplivati notranji dejavniki.

Roman sem odprl na večer, ko mi je neki prijatelj, navdušen nad italijanskimi cestnimi kolesi, razlagal o svojih dogodivščinah na hrvaški obali, z vsemi ustreznimi poudarki glede na letošnje spremembe. Laže od ukrepov in izpraznjenih obalnih mest sem si predstavljal otoke, modrino, borovce in sveže zalive. Njegovo pripovedovanje je porajalo podobno atmosfero, kot sem se je navzel ob branju Paveseja. Težko rečem, ali je bil sprožilec njegov hripavi glas, ležernost večera za omizjem ali zgolj občutek prijateljstva, ki sem ga dobil, ko smo razglabljali o vsem povprek, ne nazadnje morebiti moja skrb za uvodnik, ki se mu je iztekal rok. Iz dna moje podzavesti so se začeli dvigati okruški romanesknih likov in kraji ter ustvarjati razpoloženje, kakršnega sem bil vajen pri Paveseju. Doma sem kmalu ugotovil, da sem njegove najboljše tekste že predelal v nekih manj predvidljivih poletjih in da sta mi poleg prevodov poezije najbolj ostali v spominu Tovariš in Preden petelin zapoje. Zaporedje prebranih oziroma poznanih del pri določenem avtorju nedvomno vpliva na dojemanje. Zgolj potrdila se mi je misel, da je moja percepcija determinirana z zgodnjimi predstavami in da poznejše informacije teže vplivajo na spremembo mnenja. Če sem imel v labirintu Pavesejevih del srečo, da sem se prej soočil s prepričljivejšimi deli, sem si pri številnih drugih zaradi manj posrečene izbire ustvaril sodbe, ki jih mora človek korigirati, da bi si ustvaril bolj adekvatno mnenje.

Prevzelo me je nekaj, kar presega njegovo poetiko in je samodejen rezultat primerjanja tega in njegovega časa. V mislih imam način podajanja resničnosti, ki ni vezan izključno na čas, v katerem ustvarja Pavese, pač pa se poraja tudi v obdobjih pred in za njim. Z vidika globalne prepredenosti in vseh možnosti, ki jih nudijo sodobne oblike življenja, se zdi dogajanje v teh romanih izjemno počasno. Liki so docela navzoči v času in prostoru, njihove misli in čustvovanja usmerjeni v tuzemsko predmetnost in ljudi, ki jih obkrožajo. Raven njihove avtorefleksije in samokritičnosti je nizka. Psihološka dinamika je glede na sočasni eksistencializem videti, kot da pripada nekemu drugemu obdobju, konstrukcija resničnosti paradoksalna glede na neprijetne zgodovinske okoliščine, drugo svetovno vojno in ideološke pritiske, ki jih je ne nazadnje avtor izkusil na lastni koži. Resničnost v Lepem poletju iz kriznih tridesetih let prejšnjega stoletja je sodobnemu bralcu videti kot dolge počitnice. Le deloma gre razlog za to pripisati dejstvu, da gre za roman o odraščanju. V miljeju, kjer se začnejo izpolnjevati dekletova pričakovanja, se kljub socialni stiski pred njenimi očmi razblinja lepota. Dovolj je, da nekdo zapusti hišo, stopi na ulico in nekoga sreča. V čudovitih večerih, ko se vrača utrujena s prijatelji, skupaj hrepenijo po tem, da bi se še kaj zgodilo v hišah, na oddaljenih poljih in za hribi …

Na drugačen način pronica zunanja resničnost v romanu Ječa, ki je bil spisan tik pred drugo svetovno vojno in temelji na pisateljevi izkušnji konfinacije. Inženir Stefano sredi poletja vstopi v obmorsko vasico na jugu Italije, kjer se na nenavaden način začne njegovo preživljanje kazni. Njegova izoliranost ni povsem v skladu z našimi predstavami o taboriščih in je bolj podobna današnjemu pojmovanju izolacije. Dovoljeni so mu izhodi, kopanje na morju, obiski gostiln, življenje z lokalnimi prebivalci, pri katerih naleti na solidarnost, ipd. Seveda pa je njegovo dojemanje neodtujljivo povezano s prejšnjimi, bolj brezskrbnimi poletji. Pavesejeve lirične opise narave prekinja monotonija, ki jo doživlja Stefano med strmenjem v morje in v stikih z domačini. Morje postaja nekakšna gomazeča ploskev, ki ga podnevi ohranja v ravnovesju, ponoči pa mu povzroča more. Obsojenec je kljub nevidnim stenam, ki drobijo njegovo samoto in vzpostavljajo tesnobo, povezan s skupnostjo in bolj obremenjen z okoljem in novim ritmom življenja kot s premišljevanjem o nesmiselnosti situacije ali lastnega obstoja. Moraliziranje o krivcu za nastalo trpljenje ni nič kaj bolj navzoče v poznejšem romanu Hiša na hribu, v katerem je pisatelj strnil svoja doživetja iz druge svetovne vojne, ki jo je preživljal v hribih nad Torinom.

Čeprav so Pavesejeva dela nastajala v kriznih časih, je zunanja oziroma družbena resničnost ponotranjena v majhnih odmerkih. Individuumi v neki sobi, restavraciji, na koncertu, v pogovoru ali v odmaknjenih kotičkih narave so plastično prikazani in ustvarjajo iluzijo resničnega. Vsa telesna, čustvena in duhovna dinamika se odvija v zamejenem prostorskem in časovnem okviru. Zdi se, da teh oseb ne zanima pretirano, kaj se dogaja v sosednjem mestu ali vasi, kaj šele na drugem koncu sveta. Namesto vplivom zgodovinskih okoliščin, danes bi rekli potrošniških ali kar epidemioloških, so bolj podrejeni neposrednemu doživljanju okolice in navadam drugih. Veseli so, kadar se lahko posvetijo drug drugemu ob okusnem vinu in hrani. Notranje doživljanje se razteza med njihovo samoto, ki redko preide v srednjeevropski tip osamljenosti oziroma tesnobe, in površnimi ali bolj intimnimi odnosi. Sedanjost je ne glede na njihovo čustveno stanje videti intenzivna in ljudje v določenem prostoru bolj navzoči ter pri stvari. Edini presežni trenutki so njihova hrepenenja, enakomerno razpeta med pričakovanji in neko vase obrnjeno melanholijo, zastavljeno precej skromneje kot pri nemških romantikih ali ekspresionistih. Dekletova izjava »počutila sem se kot v kinu« ne priča o občutku odtujenosti in razcepljenosti jaza, temveč bržkone o tem, da je bilo njeno dojemanje v družbi vrstnikov za hip prekinjeno in je resničnost postala podobni tisti iz kadrov sočasnih neorealističnih filmov. Mislim, da tovrstnih značilnosti ne gre pripisati neki zavestni pisateljski strategiji ali ležernosti mediteranske mentalitete, pač pa sklenjenemu notranjemu doživljanju in pisateljevi sposobnosti čutnega dojemanja. Zmožnost zaznavanja in artikuliranja občutij, razmerij med ljudmi in naravo v konkretnih času in prostoru zahteva specifično koncentracijo duha. Bolj ko je izrazita, manj podlega zunanjim pritiskom in apriornim predstavam v smislu, kako nekaj je in zakaj je tako, in ne drugače.

Kontrast med sedanjostjo in doživljanjem resničnosti v Pavesejevem času se zdi še toliko bolj aktualen, ker se pozornost dandanes preusmerja na nekaj izrazito obsežnega in neoprijemljivega, kar kroji paralelno resničnost, ki je nevidna in se ji je treba podrejati. Naenkrat je postalo za vse pomembno, kako se kdo giba in kje, četudi z osebo nima nobene čustvene preteklosti. Pred nastopom globalizacije in digitalne tehnologije je odnose precej bolj pogojevala človeška bližina. Svetost pogovora v delih, kot je Lepo poletje, ni vezana na teološka razmerja kot v klasičnih likovnih prizorih sacra conversazione. Izhaja iz posvetne enkratnosti, neponovljivosti pogovora in vpletenosti vseh navzočih. V tovrstnih človeških stikih, ki jih nizajo književniki, je razmerje med bistvom in partikularnim bolj jasno zastavljeno. Dandanes dialoge nadomeščajo monologi posameznika, ki je stran od sogovorca. Skozi pajčevino informacij in impulzov dobiva občutek, da je v stiku z nekom, čeprav je dejaven zgolj v svojih mislih. Konkreten pogovor v dvoje, ki temelji na izrekanju in poslušanju, nadomeščata monološko premišljevanje in razdrobljeno dopisovanje oziroma komunikacija na daljavo. Zaradi enkratnosti srečanja oziroma pogovora posameznikova telesna navzočnost v delih, kot je Lepo poletje, dobiva ritualni predznak. Opisi telesnih značilnosti in tako rekoč vsega, kar zaznavamo s čutili, so iz današnje perspektive videti poglobljeni in haptični.

Umeščanje posameznikove eksistence v neki širši okvir je eden pomembnih izzivov literature. Čeprav je meja med zasebnim in javnim vedno teže določljiva, se od nekdaj vzpostavljata dve skrajnosti. Na eni strani je neko intimno dogajanje predstavljeno kot nekaj ločenega in psihološko avtonomnega, na drugi so razpršena resničnost in tako imenovani objektivni dogodki, ki lahko privzemajo večji pomen za posameznikovo usodo. Presežnost literarnih in umetniških del ni v ustrezanju določenim zahtevam časa, konstrukciji zgodovinske realnosti in prevladujoče estetike, pač pa bržkone v mestih, ki so post festum videti nekonsistentna in izstopajoča. Včasih ti poudarki niti niso nujno v skladu z avtorjevo biografijo, ki je v marsikaterih potezah tako ali drugače premišljeno literarnozgodovinsko predelana. Sodobni literaturi ni treba zanikati osebne izkušnje, ki postaja izjemno kompleksna. Še zmeraj se zdi smiselno vztrajati v dešifriranju zapletenih odnosov, relacij med notranjim in zunanjim ter manj staviti na poenostavitve, ki zanikajo izkušnjo. Ta pa je zmeraj preplet fizičnega, čustvenega, duhovnega, simbolnega in presežnega. V tem kontekstu je nebistveno, ali avtor poda odgovor na trivialno vprašanje, ali je bilo poletje lepo ali ne. Ker se nepovratno oddaljuje, si želim, da bi ujel še njegove zadnje odmeve, jih zapečatil s podobami, ki se bodo selile v predele za očmi. Tam bo nastajala neka druga slika, verjetno ne docela skladna s premiki, ki jih kreirajo alarmantni dejavniki – če ti sploh povzročajo globlje in daljnosežne spremembe.

 

O avtorju. Robert Simonišek (1977) se je sprva uveljavljal kot pesnik in kritik, kasneje tudi kot pisatelj in umetnostni zgodovinar. Rodil se je v Celju, kjer trenutno živi. Študiral je filozofijo in umetnostno zgodovino ter doktoriral na temo findesièclovske umetnosti. Med študijem je opravljal dela na kulturnem področju ter se začel intenzivneje … →

Avtorjevi novejši prispevki
Bodi udeležen. Sodeluj. Prijavi se na novice.
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Še kako živ avtor

    Robert Kuret

    Živeti leta 2020 in presojati literaturo – ali katerokoli drugo umetnost – pomeni biti zaznamovan z zgodovinskim trenutkom. Pomeni torej, da kot porabnik umetnosti ne moreš mimo vprašanj, ki jih sprožajo sodobne družbene tenzije.

Izdelava: Pika vejica