Pasolinijev preblisk

Robert Simonišek

Če bi kolonade, vse okrasje
in zvonove pretopili v možnosti,
jih zaupali možem v ozadju,
bi bila mesta drugačna
in življenje bi se odvrtelo
nekam drugam.

Če bi nad bronasta vrata
v začetku poslali nekaj takega,
kot je Carravagiov demon,
bi zasijalo nekaj svetlejšega.
Zloščilo bi sivino s pročelij
in odprlo okno sleherne hiše,
od koder bi se razlegalo
novo nebo.

Na trgih bi vzšle pomendrane
sončnice in seme bi se porazgubilo
na vse strani.

Nekaj časa bi gledali,
ker ne bi razumeli.
Potem bi vstali in preložili razloge
svojih odhodov.

Hipnotizirani bi si začeli podajati
nekaj takega, kot je enakost.

O avtorju. Robert Simonišek (1977) se je sprva uveljavljal kot pesnik in kritik, kasneje tudi kot pisatelj in umetnostni zgodovinar. Rodil se je v Celju, kjer trenutno živi. Študiral je filozofijo in umetnostno zgodovino ter doktoriral na temo findesièclovske umetnosti. Med študijem je opravljal dela na kulturnem področju ter se začel intenzivneje … →

Avtorjevi novejši prispevki
Bodi udeležen. Sodeluj. Prijavi se na novice.
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • S pišem vetra pišem verze

    Vid Karlovšek

    kadar skušam / kaj reči / pride / iz mene le / zabuhel / krik

  • Skalpel je zapel

    Hana-Uma Zagmajster

    Rada bi bila fluid / Pa sem črepinja / V koži na nebu v soju neonke / Rezilo / Na moji sliki UV akrilo / Krvavičke

  • S(po)tik

    Tinkara V. Kastelic

    Vedno, ko pišem, pravzaprav pišem tebi, / pretkani paberkovalec domišljij. Čeprav me ne bereš. / Čeprav me zadnje čase skoraj nihče več
    ne bere, ker se kakor kamen kujam in molčim.

Izdelava: Pika vejica