Male osebne katastrofe

Italijanski pisatelj in doktor fizike Paolo Giordano (1982) se je proslavil že s prvencem Samotnost praštevil (2008, prev. Anita Jadrič, Mladinska knjiga, 2010), za katerega je prejel najprestižnejšo italijansko literarno nagrado strega, pri nas pa smo ga po tem redno dobivali v prevodu, kar je za sodobne italijanske avtorje (razen zadnje čase za Eleno Ferrante) precej neznačilno. Tako lahko v slovenščini beremo še njegove knjige Človeško telo (prev. Anita Jadrič, MK, 2013), Črnina in srebro (prev. Anita Jadrič, MK, 2015), V času epidemije (prev. Jerca Kos, MK, 2020), Raztrgajmo nebo (prev. Anita Jadrič, MK, 2022) in pa od letos Tasmanijo, pri nas je večkrat tudi gostoval. Za njegovo pisanje je značilen poseben sentiment, ki se spogleduje z melanholijo, dejansko pa gre za ranljivost, krhkost, like ustvarja predano in natančno, da hitro zlezejo pod kožo, tudi če se ne strinjamo vedno z njihovimi dejanji. V zadnjih dveh knjigah se je sicer malo odmaknil od intimnih zgodb in se začel ozirati po družbenih fenomenih, kar pa mu ne steče enako organsko.

V Tasmaniji tako naslovi splošno ekološko krizo skozi oči znanosti in znanstvenikov in si preprosto zada preveč, da bi še lahko ohranil nadzor nad materialom. Protagonist romana je novinar Paolo, ki se pred osebnimi problemi zateče v delo. Z ženo Lorenzo si namreč neuspešno prizadevata, da bi dobila otroka, potem pa ga ona naposled obupano seznani s tem, da ne zmore več, kar sam poimenuje »moja mala osebna katastrofa«. Da bi se odmaknil od razočaranja, se udeleži podnebne konference v Parizu, od koder naj bi poročal, pa tudi tu ne najde pomiritve, saj ne ve, o čem bi sploh pisal: »Prispevki so bili povsem ozko usmerjeni ali vse preveč splošni. Okolje je suhoparna tema. Ohlapna stvar brez dogajanja in drame, če ne štejemo teh, ki se morda lahko zgodijo. Zato pa prepolna dobrih namenov. To je bila torej ta skrita težava pri podnebni krizi: strahoten dolgčas.« S tem kratkim odstavkom nas avtor učinkovito seznani s Paolom, ki ni moralist ali pametnjakovič, temveč bolj kot ne utrujen in rahlo naveličan moški zgodnjih srednjih let. Ni ne posebej dober ne posebej slab – pač nekdo precej običajen, ki je razgledan in izobražen, a precej prizemljen, celo ciničen, zato od njega ni pričakovati večjega družbenega angažmaja. Takoj tudi opazimo, da se ves čas izmika in izgovarja, da se s problemi ne sooča direktno, temveč počaka, da minejo, medtem pa se čim bolj neopazno potuhne. Obenem pa s tem odlomkom razgrne tudi srž problema odnosa širše družbe do okoljske problematike – tudi če bi bil bolj zagnan, bi težko privlačno in razumljivo širšim množicam, ki spremljajo njegov medij, predstavil velike podnebne grožnje, čeprav so zadeve resne in daleč od tega, da bi jih kot družba lahko kar ignorirali.

Giordano postopoma uvede še druge like, ki so ključni za razvoj zgodbe in tematike, na primer Paolovega prijatelja Giulia, ki ga prav tako mučijo osebne zadeve, pa priznanega profesorja Novellija, ki preučuje podnebne modele, njegovo glavno zanimanje pa so oblaki. Ravno skozi pogovore med Paolom in Novellijem se podnebna tematika romana še poglobi in postane še bolj kompleksna, pa tudi zanimiva, saj spregovorita na primer o razmerju med koncem sveta in koncem človeške civilizacije, kar nikakor ni isto. Konec civilizacije, izguba, izumrtje so že od začetka vpisani v roman, pa naj gre za otroka, ki ga ni, za izgubo povezave med partnerjema, za izgubo ljubezni, zaupanja, idealov, volje do življenja, kasneje tudi za izgubo integritete. Giordano tu deluje na vseh frontah naenkrat, pri čemer je zakon Paola in Lorenze simbolno osišče vsega tega. Čeprav se poskušata na vso silo ponovno zbližati, se njun odnos krha, nekje celo reče, da je med njima nastala »najina zasebna ozonska luknja«. S tem, ko se vedno bolj zaveda osebne in družbene krize, postaja vedno bolj otopel: »Nekoč tega otoka ne bo več, sem pomislil, ne bo več te terase in tudi nas ne bo več. Midva z Lorenzo za sabo ne bova pustila sledu, kakor potopljeni atoli.« Ob osebnih čustvih pa gre v romanu tudi za globalno izkušnjo izgube prihodnosti, ki jo čutijo mlajše generacije in je dobila ime okoljska depresija (environmental depression), Giordano pa uporablja tudi izraz predtravmatski sindrom, sploh za znanstvenike, ki čutijo obup ob grafih, ki kažejo katastrofalne prognoze, pa jih ne uspejo zadovoljivo raztolmačiti odločevalcem ali vsaj nekako vplivati na javno mnenje. V tem oziru je izrazito uspešno tudi mešanje resničnih in fiktivnih dogodkov in oseb, ki je spretno, brezšivno, pa tudi opozarjanje na odgovornost in stiske znanstvenikov. V tem smislu gre za tragičen, težek roman, ki bi lahko ta odlični nastavek izkoristil veliko bolj premišljeno. Namesto tega pa Giordano like razvija izrazito epizodično, skače sem in tja, preskakuje obdobja, nas usmerja, kar deluje umetno, razvlečeno, pa tudi zmedeno.

Sledi namreč precej epizod, ki jih v kontekstu romana zlahka razumemo, pa so vseeno nerodno umeščene – kot da so tam samo zato, da lahko spremljamo določene odzive Paola na situacije, potem pa se spet premaknemo nekam drugam. Tak je na primer seminar, ki ga Paolo vodi v Trstu, rezultat pa je žalostna usoda enega izmed nadobudnih študentov. Čeprav se najprej zdi, da bo šlo za prelomnico ali nekaj, kar bo pomensko odzvanjalo v romanu, se izkaže, da gre samo za vinjeto. Nadalje namreč avtor uvede naslednjo ključno zgodbeno nit, Paolovo preučevanje atomske bombe, saj naj bi začel pisati knjigo o njej. Ta premik se zgodi spet na hitro in spet prevzame vso pozornost, vmes beremo kar odlomke njegovih raziskav, ki so sicer zanimive in pretresljive, a se ne skladajo z doslej vzpostavljenim romanesknim okvirom in so preprosto performativne. Potem vplete v vse skupaj še zgodbo Giulia in njegovega sina, pa novo razmerje z novinarko, ki jo Paolo spozna na Novellijevi večerji, vmes se še nekajkrat srečamo z Lorenzo ipd. Seveda bi lahko vse to zvedli na pojem »male osebne katastrofe« ali tega, da so vse te epizode pomembne za Paolov lik, a kaj, ko je roman kot celota raztrgan – če bi šlo vsaj za kakšen literarni postopek popolnega izumrtja, kak poskus izven okvirov, bi bilo to še upravičeno, tako pa navržene epizode delujejo le kot avtorjeva nezmožnost, da bi v rokah držal vse niti naenkrat.

In tako kot Paolo se tudi sam rahlo izmika, ima težavo pri odločanju, kje naj gre do konca in kje naj se raje potuhne. Pri liku Novellija je recimo neusmiljen, medtem ko ravno pri Paolu popušča, očitno ga motri bolj empatično in prizanesljivo, a ni čisto jasno, zakaj. Paolo ostaja neodločen in medel, za nič se zares ne zavzame, sploh javno, tako da zveni že kot parodija Williama Stonerja. Tako kot Paolo tudi avtor ne zavzame stališča do svojega pisanja, temveč se vrti v krogu, dokler vse skupaj ne postane ponavljajoče se in plosko. Pri tem ne mislim, da bi moral ponuditi odgovore ali jasne zaključke, saj je taka razpršenost precej blizu realnemu življenju, pa vendar bi bilo dobro, če bi mu uspelo vsaj nakazati smer, namesto da nas pusti tavati med malimi osebnimi katastrofami.

Objavo prispevka je omogočila Javna agencija za knjigo RS.