Knjiga o rečeh, ki vam nikoli ne bi padle na pamet

Okej, vem, da bi bilo pisanje o knjigi, ki se v celoti suka okoli božiča, nemara bolj primerno za zimski letni čas, a priznam, da sem malo računala na vročinski val, v katerem bi vsaj mentalno prav prišlo malo snega, ledu, temperatur pod ničlo in nasploh severnjaškega vzdušja. Kakorkoli že se bo obrnilo, vročina gor ali dol, pred bralcem je že petič (Prdoprašek doktorja Proktorja, Časovna kad doktorja Prokorja, Doktor Proktor in veliki rop zlata, Doktor Proktor in konec sveta. Mogoče) doktor Proktor v vsej svoji genialni veličini – visok, vitek, skuštran, v modri izumiteljski halji in s plavalnimi očali, vselej s kakšno sijajno in popolnoma zmešano idejo pri roki, ki ga tokrat srečamo ravno v trenutku, ko mu uspe izboljšati izum »Strgulino časovno milo«, kar seveda ni nepomembno za razvoj zgodbe. »V kleti doktorja Proktorja je bilo v glavnem vse, kar ti lahko pride na misel. Ne, pravzaprav vse, kar ti sploh ne more priti na misel.«

Tokrat se v knjigi, ki jo podpisuje Nesbø, sicer norveški kralj kriminalk, zaplete okoli božiča. Tega namreč norveški kralj (samo kralj, tudi ne prav brihten) proda trgovcu gospodu Thraneju, že na pogled in tudi sicer priskutnemu tipu, ki je bil včasih sosed Lize, Bulleja in Proktorja. Iz tega seveda sledi, da so tudi omenjeni trije sosedje, za povrh pa še prijatelji in pomagači v drznih akcijah. Ampak vrnimo se k priskutnežu Thraneju, ki si je zamislil, kako bo z božičem obogatel še bolj kot sicer: božič lahko odslej praznujejo le božični člani, ki to postanejo tako, da v njegovih trgovinah zapravijo vsaj 10.000 kron. Vsem ostalim je prepovedano uporabljati besedo božič, imeti obešen adventni koledar, peti božične pesmi, jesti božično hrano in tako naprej – za vse manj premožne nesrečnike skratka božič odpade. Ta šokantna novica udari zadnjo adventno nedeljo, kar pomeni tik pred zdajci. Empatična Liza, ki jo njena mama opiše kot »zelo zavzeto za svet, okolje, revščino in mir in te reči«, seveda nemudoma pomisli na vse, ki si ne bodo mogli privoščiti praznovanja božiča – lahko kaj ukrenejo?

Nesbø tako s tem, da postane naprodaj celo božič, kapitalizem prižene do skrajnih meja; Lizina učiteljica pri tem izrazi upanje, da ne bo kdo odkupil še poletnih počitnic! Ljudje v želji, da bi smeli praznovati božič, brezglavo tekajo po (nesmiselnih) nakupih, kar je bilo nedavno narodno gledališče, postane trgovski center … Po tej plati lahko sicer zabaven, živahen in napet roman beremo celo kot distopijo. A Liza ne bi bila Liza, če ne bi zastavila pametnega vprašanja – kako pa vejo, da je norveški kralj sploh lastnik božiča?! V teku dogajanja se izkaže, da je kralj, ki je prikazan kot naiven, neumen in otročji, božič prodal zato, da bi lahko saniral svojo klet, ki naj bi jo napadla zidna plesen. In po čem sklepa, da je prav on lastnik božiča? »Naša dežela je najbližje severnemu tečaju, jaz sem pa kralj. Ne vem, kdo drug poleg mene bi lahko bil lastnik božiča. Razen seveda, če verjameš v Božička.« No, to je en faktor, drugi pa so Finci, ki želijo vložiti pritožbo, saj so prepričani, da so lastniki božiča oni. Lizin oči, ki je poveljnik, je tako v pripravljenosti, če bi Finci napadli; načeloma so sicer res v prijateljskih odnosih, a Finska je poslala kralju pismo glede božiča, in čeprav nihče ne razume finsko, »zvenijo nekatere besede v tem pismu zelo jezno, če jih prebereš na glas«.

Ampak pustimo poveljnika na preži in se povrnimo k prvemu – doktor Proktor po naključju (ali pač ne) osebno pozna Božička oziroma bolje rečeno nekdanjega Božička, ki je v resnici Stanisław in je že pred leti izgorel. Ključno vprašanje je torej, ali bo Proktorju, Lizi in Bulleju uspelo prepričati Božička, da stvari spet vzame v svoje roke. Sledi niz drznih odločitev, majhnih porazov, velikih zagat in neverjetnih naključij, kar vključuje jet jelene, raketo, ki nikoli ne zgreši, mega snežka, policijsko past, žirafo iz knjige Živali, za katere si želimo, da jih ne bi bilo, še več Božičkov in tako naprej in tako nazaj. Nesbøjeva domišljija dobesedno škropi po straneh, njegove izmišljije pa bi najbolje opisala tako kot Proktorjeve: genialne, sijajne in popolnoma zmešane. Se to sliši kot recept za uspeh? Se! In deluje!

Avtorju so blizu tako situacijska kot besedna in karakterna komika – komična posebneža sta že Proktor in Bulle, komičen je tudi policijski par Gunnarja in Rolfa, ki ju zaznamuje veliko vljudnega besedičenja in bolj malo akcije, pa odnos oziroma komunikacija med Lizinima staršema … Nesbø se neobremenjeno (po)šali tako z Norvežani kot s Finci in nam poda svežo, izvirno podobo Božička. Za smehom je hkrati torej tudi družbeno-kritičen, a iz zgodbe, v kateri so prav vse niti zelo spretno povezane, na koncu zadiši predvsem po božičnih vrednotah: sočutju, prijateljstvu, pomoči, sodelovanju. Kot protiutež kapitalizmu, ki ga uteleša zoprni debeli Thrane, Nesbø ob naših starih znancih vpelje tudi lik skromnega, simpatičnega berača Tommyja, ki se veseli drobnih stvari in še del od tistega malo, kolikor mu naklonijo ljudje, podari prijazni Olgi, ki berači pri mestni hiši. Pronicljiva Liza pa ob vsej predbožični noriji (avtor like in bralce namreč postavi pod hud časovni pritisk, ki ga odlično stopnjuje že samo z naslovi poglavij) zaključi takole: »›A ni čudno‹, je rekla Liza, ›da vsak božič razmišljamo samo o novih stvareh, ki jih bomo dobili. Ampak pozabimo pa, da je še večje darilo, če imamo srečo, da obdržimo vse dobro, kar že imamo.‹«

Lahko doktor Proktor reši božič? vsebuje tudi nekaj ilustracij norveškega ilustratorja Pera Dybviga, katerih karikaturna narava se sicer poda vsebini, a s svojo bledo črto in občutkom nedodelanosti, ki ga (namerno) puščajo, ob nabrušeni Nesbøjevi domišljiji delujejo preveč medlo; verjetno bi se bolje podale kakšnemu drugemu besedilnemu kontekstu. Mojster kriminalk pa je skratka vnovič dokazal, da je odličen tudi v vlogi pisatelja za mlade bralce; če si spet izposodim pri doktorju Proktorju, najdemo v njegovi pisateljski delavnici vse, kar nam ne more pasti na pamet, kar je seveda nekaj najboljšega.

P. S.: Mislim, ne, prepričana sem, da nisem julija, ko nastaja tale zapis, še nikoli tolikokrat uporabila besede božič!

Objavo prispevka je omogočila Javna agencija za knjigo RS.