Kdo je tu nor?

Roman Zabubljena je milo rečeno nenavadna stvaritev, in to na dober način. Na začetku spremljamo zgodbo Iva Ježa, priletnega uradnika na Ministrstvu za promet in zveze, v fragmentarno pripoved o njegovem vsakdanjem življenju pa se mestoma vrivajo zapisi domnevne pripovedovalke. In čeprav ta svoje bralce nenehno opozarja, da je pripoved o Ježu izmišljena, so ti precej trmasto prepričani o nasprotnem. V nadaljevanju, ko v ospredje stopi prav zgodba pripovedovalke Rite, se meja med fikcijo, zgodbo o Ježu in pripovedno resničnostjo (pri tem ne komplicirajmo in pustimo zunajliterarno resničnost za hip ob strani) izkaže za precej izmuzljivo. Ne precej, popolnoma. Ali je Rita tista Rita iz zgodbe o Ježu? V kakšni instituciji je pravzaprav zaprta Rita? Ali je sploh zaprta ali pa ima samo nenavadno službo? Ta in podobna vprašanja pa ne tvorijo zgolj tistih odprtih mest, nedorečenosti, ki jih vsaj v dobrih romanih ne manjka, temveč gre za pripovedno tehniko, ki se je avtorica (in toliko bolj njena pripovedovalka) ves čas zaveda ter bralca z nemalo ironije na vsakem koraku oziroma strani preizkuša. Še posebej ima na muhi tistega bralca, ki ga pri branju zanima samo zgodba, fabula, ki trepeta za usodo likov, pri tem pa, bi si drznil reči, estetski užitek oziroma literarnost pušča povsem ob strani. Kot pravi pripovedovalka, je pozornost takšnih bralcev mogoče ohranjati zgolj s suspenzom in ta tako postane eno njenih glavnih orodij. To, da se na koncu prav nič ne razreši, vsaj ne tako, kot bi si omenjeni bralec želel, predstavlja enega boljših trikov. Prav vam je, drugič berite drugače. 

Če je torej suspenz tisti, ki roman poganja na fabulativni ravni, pa je to na ravni jezika zagotovo ironija. Slovar me zadnje čase poskuša prepričati, da je ironija pravzaprav drugo ime za posmeh, pa vendar v romanu Zabubljena ne gre za gol posmeh, temveč bi to lahko imenovali konstruktivna ironija. Kot že rečeno, se v zgodbi ves čas prepletajo in stapljajo različne pripovedne ravni, z ironičnimi obrati pa avtorica še globlje razkraja pojem resničnosti. Postopoma jo oskubi na raven jezika, nato pa še tega zrelativizira (»govorimo samo besede«), kar se morda še najočitneje kaže v različnih besednih igrah, najpogosteje z enakozvočnicami (npr. »muza«, »deli«, »samica«). Tovrstne igre v sicer precej nevtralen slog vnašajo dobrodošle prevetritve. Čeprav avtorica deloma sledi besedam, s katerimi označi svojo pripovedovalko (»Rita obvlada vse registre, le grdih besed in pogovornega, ki ga govorijo mladi, ne«), bi s težavo trdil, da se pripovedovalka ogiba zgolj pogovornega jezika, sicer pa razkazuje svoje znanje in vešče preigrava registre.

In vendar, kar je ključno, ironija ne ostaja samo na ravni jezika, temveč jo avtorica pridoma uporablja tudi na ravni vsebine. Like bi na grobo lahko razvrstili v dve skupini – na eni strani so tisti, ki so že kar karikature samih sebe, in na drugi tisti, ki se, čeprav še vedno karikirani, poskušajo nekam premakniti, morda celo aktivno delovati. Med slednje lahko štejemo gospoda Ježa, debelušastega gogoljevskega birokrata, nedavnega ločenca, med prve pa predvsem gospo Klammer, prototip malomeščanke, ki ima v Drami zakupljeno ložo, pisatelje kliče po imenu, briljira pa predvsem v vljudnosti in ogorčenosti. Medtem ko motivacija gospe Klammer ostaja nejasna oziroma je njena psihologizacija utemeljena predvsem na denarju, prestižu ali pa malomeščanstvu nasploh, lahko pri Ježu spremljamo nekakšen odziv na motnjo v sistemu, ko v njegovo življenje vstopi Rita in zamaje njegovo rutino ter red. Ta za analizo v določeni meri pomeni težavo, saj zaradi položaja prvoosebne pripovedovalke o njej izvemo le toliko, kolikor nam dopusti, oziroma je naša percepcija nujno pogojena s tem, kako dojema samo sebe. Kar pa sploh ni zanemarljivo, saj sama o sebi pravi, da značaja pravzaprav nima. In vendar ji ne gre povsem verjeti. Opažamo lahko, da jo pri njenem početju vodijo nekakšno kljubovanje, radovednost in želja po raziskovanju, ki mestoma prehaja v manipulacijo. Dr. Puhar, eden Ritinih šefov/zdravnikov v instituciji, pravi, da jo pri vsem vodi meseno poželenje, kar lahko razumemo kot precej jasno parodizacijo post festum psihologizacije likov in utemeljevanja njihove motivacije na podlagi danih kriterijev, ki so lastni pripovednemu svetu in zato nikoli objektivni. Ritin deklarirani položaj brezznačajnega pripovedovalca, ki je vse prej kot to, namreč ponovno relativizira pripovedni svet in opozarja, da je ta, ne glede na to, kako močan vtis trdnosti in objektivnosti daje, naposled vedno rezultat manipulacije, avtorjeve oziroma avtoričine in še močneje pripovedovalčeve. 

Lahko bi torej rekli, da glavni konflikt izvira ravno iz dejstva, da Rito in njeno delo vsi jemljejo preresno. Takšen položaj, ki temelji na goli radovednosti in posledično igrivosti, pripovedovalko skozi celotno besedilo potiska v nenehen konflikt z družbenimi konvencijami. Radovednost se torej izkaže za ključen element in se odraža tako v vsebinskih zapletih kot na ravni pripovednih tehnik (fragmentarnost, preskakovanje iz enega glagolskega časa v drugega, iz ene slovnične osebe v drugo, neposredno nagovarjanje likov ipd.). Kot pravi Rita, pisanja in posledično pripovedovanja ne razume kot nekakšno esencialno potrebo, temveč zgolj kot orodje, ki jo ohranja »živahno«. Seveda se nato primerja s Šeherezado in zapiše, da jo ohranja živo, vendar to stori zgolj zavoljo prikladne primerjave. Če se radovednost kaže kot osnovni položaj, lahko igro razumemo kot glavno orodje za nenehno preizkušanje in raziskovanje sveta okoli sebe. To pa je seveda v hudem nasprotju z družbenimi in ostalimi konvencijami, ki obstajajo ravno zato, da bi nezaželene permutacije čim prej zatrle. 

Morda je malo pozno, a v to zgodbo o zgodbi je treba vpeljati še en lik, Anjo, Ritino prijateljico in predvsem hčer gospe Klammer. Na primeru Anje lahko beremo nekakšno kritiko družbe, v kateri se lahko z umetnostjo ukvarjajo tisti, ki imajo denar, tisti, ki si to lahko privoščijo. Tovrsten položaj umetnost vpne v sistem konvencij, ki ji pridajo nekakšen posvečen priokus, za katerim se v resnici skriva veliko govora o ničemer, izgubi pa tisto dimenzijo ludističnega, ustvarjalnega in raziskovalnega. Morda bi na primeru odnosa med Anjo in Rito lahko začeli razmišljati tudi o položaju in percepciji žensk, a avtorica se teme dotakne zgolj preko mimobežnih opazk in jezikovnih konstrukcij. Čeprav Ritine ljubke male brčice, kot bi jim rekel Tolstoj, predstavljajo več kot intrigantno izhodišče, ostane zgolj pri tem. Škoda. 

Roman se ne bere gladko, a to mu lahko štejemo kvečjemu v prid. S številnimi lupingi nas lovi na limanice in sili k neprestanemu preoblikovanju predstav, ki si jih ustvarjamo ob branju. Verjetno vas za vogalom čaka postmodernizem, če bi na to temo želeli reči še kakšno, a na tem mestu bi bilo morda zanimiveje kot o že tolikokrat slišani neobstoječi objektivnosti in resnici ter bivanjskemu dvomu spregovoriti o dramaturgiji romana. Na začetku si avtorica vzame dovolj širine in nas − čeprav po fragmentih − razkošno vpelje v pripovedni svet. Suspenz in nervoza naraščata, a vrhunec naslade nastopi abruptno in morda celo nemotivirano. Rito zmoti, da se mora odločiti, ali naj pomaga preživeti pajku ali mravlji, in zato nadere hišnika, ker ne skrbi za red, nato pa nastopi osemnajst popolnoma nerazumljivih strani, polnih besed, sestavljenih iz naključnih črk, znakov. Sledi relativno kratek konec, pri čemer bi si avtorica zlahka privoščila še kakšno stran več, pa ne zato, da bi pojasnila zgodbo, temveč da zahvaljujoč še kakšnemu lupingu konec ne bi deloval preveč poantirano. 

Ravno na koncu namreč najmočneje zadoni vprašanje zdravja, ki pa ga je treba razumeti v kontekstu romana. Gre pri umetnosti in še posebej književnosti za deviacijo ali priklon družbenim normam? Rita pravi, da gre za simptom, bodisi nezadovoljnosti bodisi nezadovoljenosti, zdravi ljudje potrebe po pisanju nimajo. So torej pisatelji in pisateljice nezdravi? S stališča romana zagotovo, konec namreč ponuja razmislek o družbeni resničnosti, kjer je človek nenehno vpet v institucionalne okvire, pa naj bodo to šolski že od samega začetka, službeni ali zdravstveni. Ti dolgočasje razumejo kot znak zrelosti, radovednost kot osnovno silo spoznanja pa poskušajo zatreti z nešteto normami in konvencijami. Zdi se torej, da družba po načelu inercije upira svoje sile v ohranjanje malodušja, umetnost pa se kaže kot odklon, ki prevzema takšne ali drugačne predznake, odvisno od gledišča. 

Pa vendar se ne gre zadovoljiti tako zlahka. Pomembno je opozoriti, da Rita začne pisati šele po hospitalizaciji, piše pa po naročilu, kar naj bi delovalo kot nekakšna terapija. Soočeni smo torej s paradoksom. Ali gre pri pisanju res za deviacijo ali pa za še enega v vrsti instrumentov družbenih konvencij? Ali pa gre ne nazadnje zgolj za preprosto ugotovitev, da vsako pisanje še ni umetnost? Zdi se, da se ravno v slednjem skriva ključni poudarek. Rita namreč res piše po naročilu, a ko ugotovi, da njeni naročniki zasledujejo povsem drugačne cilje, to rezultira v neberljivih zapisih. Institucije namreč ne zanima umetniška vrednost, temveč obrt, ki bi Rito čim prej vrnila v naročje normalnosti. Umetnost se torej res kaže kot simptom, deviacija, tisto nezdravo početje, vendar le zato, ker si ne prizadeva za ohranjanje statusa quo. Kot še zapiše Rita − umetniki so nori, zato so lahko brez zaposlitve. Zanimivo bi bilo izvedeti, kaj bi rekla o kritikih. 

Roman Zabubljena je torej milo rečeno nenavadna stvaritev, in to na dober način. Gre za besedilo, ki se zaveda samega sebe, svojih danosti in omejitev, hkrati pa mu to ne preprečuje, da teh meja ne bi nenehno preizkušal. Fragmentarna forma in diskurzivna razpršenost mu omogočata, da se z bralcem nenehno poigrava, a mu hkrati zastavlja precej tehtna vprašanja o pomenu fikcije in širše o družbeni vlogi umetnosti nasploh. Pa vendar se istočasno giblje po tanki meji med konstruktivno relativizacijo, ki razgalja, kar je razgaliti treba, in relativizacijo zaradi relativizacije same. Vsebinska sidrišča mu zdrse na srečo preprečujejo.

Objavo je omogočila Javna agencija za knjigo RS