LUD Literatura

Kako brati knjigo človeštva?

Misliti (s) teorijo

Rok Plavčak

Johann Gottfried Herder je v Razpravi o izvoru jezika iz leta 1772 zapisal pomenljivo misel, da imajo »v več kot enem jeziku pojmi ›beseda‹ in ›razum‹, ›pojem‹ in ›beseda‹, ›jezik‹ in ›vzrok‹ isto poimenovanje in ta sopomenskost vključuje njihov celoten genetski izvor. Pri Vzhodnjakih je postalo vsakdanje enačiti prepoznavanje stvari in njihovo poimenovanje, kajti v globini duše sta obe dejanji eno samo. […] V tem smislu jezik postane naravni organ razumevanja.«

Herderjeva svojčas kontroverzna, danes pa v veliki meri sprejeta ideja pravi, da je človeško mišljenje bistveno odvisno od jezika in z njim omejeno, zato lahko človek misli samo, če ima jezik, in lahko misli samo tisto, kar lahko izrazi jezikovno. V podobnem smislu je filozof Ludwig Wittgenstein zapisal, da »meje mojega jezika pomenijo [bedeuten] meje mojega sveta«. Glede tega stavka je Max Black v A Companion to Wittgenstein’s »Tractatus« (1964) ustrezno predlagal, da bedeuten beremo kot »so«, temu pa je treba pridodati, da je v tako preoblikovanem stavku kopulo (»biti«) smiselno razumeti ne kot razmerje klasifikacije, temveč kot razmerje koekvivalence in vzajemnosti. Tako niso zgolj meje mojega jezika te, ki omejujejo moj (miselni) svet, pač pa tudi moj miselni svet omejuje moj(o rabo) jezik(a).

Pred Herderjem in sodobnima filozofijama jezika in uma pa je slutnjo o najtesnejši zvezanosti človeškega mišljenja in jezika mogoče razbrati že v samih prazačetkih »zahodne« filozofske misli. Skriva se v različnopomenskosti starogrške besede lógos (λόγος), ki jo najpogosteje prevajamo kot »besedo« in »govor« ter »razum«. Prvi, ki jo je filozofsko upojmil, je bil predsokratik Heraklit Efeški, znan tudi pod slovitim vzdevkom Heraklit Mračni, kakor so ga zaradi nejasnosti, težke umljivosti in fragmentarne ohranjenosti njegovih zgoščenih izrekov, apotegm, imenovali kasnejši antični komentatorji, doksografi in filozofi. Eden od njih, Timon iz Flijunta, ga je prikladno oklical za »ugankarja«, saj se Efežanovo pojmovanje logosa, ki predstavlja miselno osrčje njegove filozofije, še dandanašnjim interpretom in razumevalcem zastavlja kot nikoli dokončno razrešljiva uganka in poraja različne, včasih celo medsebojno nasprotujoče si rešitve.

Brez zastranitvenega spuščanja v pomensko mnogorazsežje tega nemara najbolj polisemičnega, po sodbah nekaterih sodobnih razlagalcev pa kar »neprevedljivega« filozofskega izraza1 (najizčrpnejši grško-angleški leksikon, Liddell-Scott, uvršča izpričane prevode v kar deset različnih skupin), lahko navedemo dva medsebojno povezana smisla Heraklitovega logosa, odločilna za nadaljnji razvoj zahodne idejnosti. Na grobo povedano: Heraklit je po eni strani logos pojmoval kot upravljalno in urejevalno načela stvarstva, po drugi pa kot vsem ljudem skupno načelo človeške duše, ki mu je modro prisluhniti in se po njem ravnati, čeprav večina, kot opaža »jokavi filozof«, tega na počne. Na ta način je Heraklit vzpostavil povezavo med racionalno strukturo kozmosa in človeškim umom, zmožnim njegovega zapopadenja z logosom.

Prevajalci v latinščino, zlasti stoiki in neoplatoniki, so tako heraklitovsko pojmovani logos prevajali kot ratio, razum, vse njegove imanence, tako to v človeškem umu kot ono v kozmosu (pri stoikih) ter v umu božanskega Enega (pri neoplatonikih), pa pojmovali kot istobistvene. Obema miselnima tradicijama, stoicizmu in neoplatonizmu, pa tudi zgodnjekrščanski filozofiji, ki je z Avguštinom iz Hipona (močno naslanjajočim se na Plotina in Evangelij po Janezu) Božji Logos enačila s Kristusom kot posrednikom med Bogom in človeštvom, je skupno pojmovanje logosa kot epistemskega sredstva in medija, s katerim in v katerem spoznavamo (fizično ali metafizično) realnost, ter kot ontološkega principa, po katerem je realnost racionalno strukturirana in zato spoznavna oziroma razum-ljiva.2 Če sestopimo iz nebes krščanske filozofije in teologije v tuzemstvo naravnega sveta, v kozmos jonskih naravoslovcev, Heraklita, Demokrita in Aristotelove Fizike, je philosophia naturalis, tudi sholastična, poskušala razumeti, pojasniti in razložiti lastnosti in delovanje fizičnega stvarstva jezikovno, z besedami naravnega jezika in z jezikovnim mišljenjem.

 

Dve knjigi, dvoje branj

V 16. in 17. stoletju pride z znanstveno revolucijo (Kopernik, Galilej, Bacon, Newton) do preloma s staroveško epistemsko paradigmo in do »matematizacije narave«, najilustrativnejši prikaz zaobrnitve epistemske perspektive pa najdemo v Galilejevi razpravi »Preizkuševalec« (»Il Saggiatore«, 1623). Galilej v tem vplivnem polemičnem spisu spoznavanje naravnega sveta primerja z branjem knjige in pravi, da »veličastne knjige« univerzuma »ni mogoče doumeti, če poprej ne zapopademo jezika, v katerem je napisana, in se ne naučimo brati črk, iz katerih je sestavljena. Napisana je v jeziku matematike, njeni znaki pa so trikotniki, krogi in drugi geometrični liki, brez katerih ni mogoče razumeti niti ene same njene besede. Brez njihovega poznavanja tavamo v temačnem blodnjaku.« Rečeno anahronistično je Galilej prepoznal matematično naravo logosa kot urejevalnega in delovalnega načela kozmosa, povedano prohronistično v obzorju sodobne filozofije znanosti pa je prepoznal matematično strukturiranost eksternega fizičnega sveta in anticipiral idejno semensko zasnovo »matematičnega strukturnega realizma«, ene manj problematičnih variacij teorije znanstvenega realizma. Ker so številni mehanizmi, delovanje in zakonitosti fizičnega objektivnega sveta relativno dobro in s pragmatičnega vidika uspešno razloženi z jezikom matematike in »matematičnim mišljenjem« – kar pomeni, da so matematično razložljivi –, mora biti univerzum zatorej strukturiran matematično.

V primerjavi s svetom (nežive) narave, ki se ga da matematično ponaravnoznanstveniti v abstrakten, od človeka neodvisno obstojen objektivni svet, pa je totaliteta človeškega sveta bistveno kompleksnejša, ontološko raznolikejša in večplastna, saj že po definiciji obstoji konkretno za človeka. Podobno misel je zapisal nemški ekonomist in zgodovinar Werner Sombart – da »[n]oben ›gozd‹ ne obstaja kot objektivno določeno okolje, marveč zgolj kot gozdarjev, lovčev, botanikov, sprehajalčev, naravoljubčev, drvarjev, nabiralčev in kot pravljični gozd, v katerem sta se izgubila Janko in Metka«. Njegov uvid pa je treba razširiti in vsem tem »gozdovom« – razen zadnjemu –, ki so konkretno »doživljajski« gozdovi za nekoga, dodati konkretnost idejne realnosti, tako fikcijske (Tolkienov »Mračni les«, »Gozd Somraka« v Legendi o Zeldi ali Disneyjev »Začarani gozd« v Sneguljčici …) kot tudi filozofske in teorijske (Walden Henryja Davida Thoreauja, Sombartovi gozdovi-za ali Berkeleyjev gozd, kjer padec drevesa ne proizvede zvoka, če ni v bližini nikogar, da bi ga lahko slišal). Nemška filozofska tradicija, od egocentričnih »okoljskih svetov« (Umwelten) Jakoba von Uexkülla do Husserlovega individualnega in kolektivnega »življenjskega-sveta« (Lebenswelt), je z Wilhelmom Diltheyem poudarjala »živeto izkustvo« (Erlebnis) in utemeljevala, da človek kot subjekt vstopa v smiselno razmerje z zanj pomembnimi objekti.

Človeško svetovje je tako prežeto s smisli in osmišljanjem, pri čemer »smisla« ne gre razumeti na način abstraktne entitete, ki obstaja neodvisno v predmetih, temveč kot produkt razmerja med subjektom in objektom oziroma subjektivno determiniranega procesa interakcije med subjektom in objektom, odvisnega od vsakokratnih okoliščin. Filozof Gottlob Frege je v razpravi »O smislu in pomenu« (»Über Sinn und Bedeutung«)3 postavil pomenljivo razločnico, ponazorjeno s primerom, da imata pojmovanji »zvezda danica« in »zvezda večernica« isti pomen, vendar različen smisel. Obe se namreč nanašata (referirata) na isto entiteto – planet Venero –, vendar je smisel prve »Venera, vidna na jutranjem nebu«, smisel druge pa »Venera, vidna na večernem nebu«. Smisla danice in večernice tako generirajo okoliščine, njuna razumevanja pa morajo zajeti tudi kontekste nastanka poimenovanj in njunih prenašanj: Stari Grki so namreč menili, da opazujejo dve različni zvezdi, jutranjo Phosphorus in večerno Hesperus, odjek tega zmotnega prepričanja pa vztraja v sodobnem poimenovanju »zvezd« danice in večernice.

 

O končnosti pomena in neskončnosti smisla

Ko govorimo o rabi jezika, velja navesti Wittgensteinovo znano pragmatično maksimo Die Bedeutung eines Wortes ist sein Gebrauch in der Sprache, kar obstoječi slovenski prevod prevaja kot »pomen besede je njena raba v jeziku«. Ker danes ni smotrno misliti mimo skorajda univerzalno konsenzualno sprejete uporabnosti vplivnega Saussurovega razločevanja med langue (jezikom) kot kolektivno institucionaliziranim kodificiranim jezikovnim sistemom in parole (govorom), ki je »individualna« in »trenutna« raba jezikovnega koda, lahko z upoštevanjem Fregejeve distinkcije med smislom in pomenom Wittgensteinovo misel ustrezneje preinterpretiramo in rečemo, da je to, kar je konkretna uporabljenost besede v izrečenem ali zapisanem govoru, njen smisel, in ne pomen. Iz tega pa ne sledi, da je pomen besede (ki je leksikalno in kodificirano določen z njeno morfemsko zgradbo) odstoten v procesu avtorjevega tvorjenja in interpretove konkretizacije smisla. Čeprav besed(il)ni smisel določajo relevantne znotrajbesedilne in zunajbesedilne okoliščine, pa je polje besednega pomena končno zamejeno z aktualizirano mnogopomenskostjo jezika.

Idejo o iznajdevanju protologizmov na način kombiniranja morfemov kot najosnovnejših relativno stabilnih kodificiranih pomenskih enot je razvijal Mihail N. Epštejn, proces pa, sledeč apotegmi Ralpha W. Emersona, da je »vsaka beseda […] bila najpoprej pesem« poimenoval »leksikopoetika«. V delu PredSlovar; poizkusi verbalne ustvarjalnosti (PreDictionary; Experiments in Verbal Creativity, 2013) je tako zagovarjal poetično kombiniranje morfemov, poimenovano »leksikopoetika«, kot enega od možnih načinov, kako »zaplate in semantične vrzeli v leksikalnih in konceptualnih sistemih jezika […] zapolniti z novimi [novotvorjenimi, sestavljenimi] besedami, ki bi opisovale [označevale] potencialne stvari in novonastale ideje«. Ker pa je število pomenskih enot omejeno, je prav tako končna tudi množica njihovih možnih kombinacij, čeprav so te zaradi astronomskega števila praktično neaktualizabilne.

Nasprotno pa je besedni smisel potencialno neskončen in teoretično neaktualizabilen, saj je vselej mogoče ustvarjati vedno daljše in čedalje kompleksnejše kombinacije besednih sklopov, iste besede smiselno podvajati v besedilu ter na neštevne police Borghesove Babilonske knjižnice v nedogled dodajati nove knjige. Potencialno neskončnost besednega smisla se po drugi strani da razumeti tudi v smislu primata družbene kontekstualizacije smisla, kar je primarni lokus disciplinarno nedvomno podcenjene teorije jezika Valentina Nikolajeviča Vološinova. V impresivni razpravi Marksizem in filozofija jezika, ki teče proti ortodoksnemu toku marksizma in se umešča v teorijsko jedro bahtinovskega (delo)kroga, Vološinov med drugim zapiše, da »[s]misel besede v celoti določa kontekst. Pomenov dane besede je pravzaprav toliko, kolikor je kontekstov, v katerih je uporabljena. Pri tem pa beseda ne preneha biti ena sama, ne razpade na toliko besed, kolikor je kontekstov, v katerih je uporabljena.« Čeprav ideja Vološinova (in njegova filozofija jezika) implicira, da je možni smisel besed konceptualno in dinamično potencialno neskončen, pa ta neskončnost ni arbitrarna. Dasiravno je potencialno neskončnost stavčnih kombinacij besed in njihovih povezav z drugimi stavčnimi tvorbami treba množiti z neizčrpnostjo družbeno-kulturno-zgodovinskih kontekstov njihovih pojavitev in družbeno-kulturno-sedanjostnih kontekstov njihovih vsakokratnih osmišljanj, pa je proces ustreznega osmišljanja besed vselej zamejen z navezavami realizatorja smisla (tvorca besedila) in konkretizatorja smisla (interpreta besedila) na njihove že obstoječe rabe (aktualizacije parole) ter na jezikovno kodificirane pomenske enote (aktualizirani langue), ki zamejujejo možnosti smisla v vsakokratnem danem okviru.

Ponazorjeno na primeru problema razumevanja protologizma »študentirati«, ki ga je v enem najinih prijateljskih pogovorov zastavil pisatelj, pesnik in urednik Gregor Lozar, bo osmišljanje besede v stavku »on je raje študentiral kot študiral« nujno potekalo z navezovanjem na ustaljena pomena (denotaciji) besed »študirati« in »študent« ter konotacijo »študentskega življenja«. Zamejenost možnih nearbitrarnih konkretizacij smisla pa lahko ponazorimo z besedno zvezo »krušeč grad« (crumbling castle) v besedilu istoimenske skladbe in njemu sopripadajočem »mitosu« (tekstnem korpusu) skupine King Gizzard & The Lizard Wizard, ki prek metafore sicer opušča dobesedni, leksikalni pomen posameznih besed, a ohranja iz njune zveze izhajajočo preneseno pomenskost v analoškem smislu »razpadanja strukture«: degradacija okolja, sesutje družbenega reda, planetarni kolaps, dezintegracija uma, »umor vesolja«.

 

Smisel kot gradnik

Gradniki človeškega sveta niso le kamni, drevesa, hiše, infrastruktura in druge fizične entitete, marveč tudi konkretni soljudje, medsebojni odnosi, pogovori, znanstvena, umetniška in literarna dela, družbene norme in ideologije, svetovi idej, podob, simbolov in znakov. Zato je človeški svet, ki vselej obstoja od ljudi in za ljudi, od začetka do konca prepreden z mnogosmiselnostjo. Medtem ko je znak, kot uči semiologija, najmanjša enota pomena, in beseda, če tokrat okrnjeno parafraziramo neko drugo misel Vološinova, »znak par excellence«, pa postanejo ti z rabo v vsakokrat specifičnih okoliščinah nosilci edinstvenega smisla, ki se razbiralcem ne daje sam po sebi, temveč ga je treba šele razbrati iz večjega znakovnega oziroma besednega sklopa, ki ga tvorijo. Zato sta interpretacija besedil, govorjenih ali zapisanih, in njihovo razumevanje z upoštevanjem vsakovrstnih zunanjih kontekstov in okoliščin, v katerih se pojavljajo, ključna za razumevanje človeškega sveta. Izraz »razumevanje« pa je seveda mišljen v smislu Webrovega in zlasti Diltheyevega pojmovanja Verstehen ter se nanaša na kvalitativno razumevanje smiselnostnega razsežja s človeškim delovanjem konstruirane realnosti, kar je v najostrejšem nasprotju s pozitivističnosociološko epistemologijo in metodo kvantitativnega razlaganja »družbenih dejstev«, domnevno obstoječih neodvisno od človeškega delovanja, kot tudi v nasprotju z iz njiju izhajajočim behaviorističnim objektivnim opisovanjem vidnega človeškega obnašanja.

S tem v mislih se aplikacija Galilejeve prispodobe na človeški svet pokaže kot boljša analogija: »veličastne knjige človeštva« ni mogoče brati brez ustrezne interpretacije delov, iz katerih je sestavljena, tvorijo pa jo človeškega izvora znaki, simboli in besede, povezani v večje sklope in vsakovrstne »tekste«, med katere sodijo tudi besedila, napisana v »jeziku« naravnega jezika ter umeščena v človeške pragmatične, kulturne, družbene, ideološke in zgodovinske kontekste, znotraj katerih jih je edinole možno smiselno razumevati. Zato je smotrno poseči tudi na področje hermenevtike, vede, ki se ukvarja s teorijami interpretacije in razumevanja, čemur se bomo v prihodnje zagotovo še podrobneje posvečali.

 

1 Zainteresirano bralstvo, ki bi želelo izvedeti več o tem, lahko poseže po delih, kot so Obzorja grštva; logos in bit v grški filozofiji Franceta Zoreta, Heraklitovi Fragmenti v prevodu Zoreta, Predsokratiki v prevodu Antona Sovreta, žal neprevedena Logos i dijalektika Branka Bošnjaka, ali po številnih razpravah Martina Heideggerja, začenši z njegovim Uvodom v metafiziko v prevodu Aleša Košarja. Najprimernejša vstopna točka v antično filozofijo je bržkone Zgodovina antične filozofije (1. zv.) Giovannija Realeja, najzanimivejša pa še vedno v tretjem stoletju našega štetja napisani biografsko-doksografski kompendij Diogena Laertskega Življenja in misli velikih filozofov, medtem ko je za poglobljeno potopitev v svet predsokratske filozofske misli daleč najboljša dvojezična študijska izdaja Fragmenti predsokratikov v treh knjigah. Na spletni strani Digitalne knjižnice Slovenije je prosto dostopen tudi članek »Heraklitov logos« Igorja Mikecina, objavljen v reviji Phainomena (2010, let. 19, št. 72/73), ki pa je podobno zaznamovan s Heideggerjevo interpretacijo kot Zoretova spremna beseda k Fragmentom ali denimo Urbančičeva razpravljanja o Heraklitovemu logosu v delu Zaratustrovo izročilo 1.

2 Heraklitovega vpliva pa ne gre omejevati zgolj na te tri miselne tradicije in z njimi povezane filozofe, saj je mogoče njegov vpliv med drugim eruirati ne le v filozofski misli Platona in Aristotela, pač pa tudi pri eleatih, kinikih, pironistih, Kratilu, Empedoklu, Demokritu in atomistih, Thomasu Reidu, Heglu, Nietzscheju, Walterju Patru, Husserlu, Heideggerju, Deleuzu in Derridaju.

3 Nem. Bedeutung (slov. »pomen«) je v analitični filozofiji v zvezi s Fregejevo razpravo pogosto razumljen in prevajan kot »referenca«.

 

 

Objavo prispevka je omogočila Javna agencija za knjigo RS.

 

JAK RS

O avtorju. Rok Plavčak (1985) je esejist, kritik, prevajalec strokovne in znanstvene literature ter pisec teoretskih člankov s področij besedne umetnosti in estetike, zgodovine idej, sociologije, filozofije, marksizma in politične teorije, s poudarkom na interdisciplinarnem povezovanju. Svoje prispevke je med drugim objavljal v revijah Literatura, Dialogi, Razpotja, Borec, Časopis za kritiko znanosti, … →

Avtorjevi novejši prispevki
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki

Kdor bere, je udeležen!

Prijava na Literaturin obveščevalnik

* obvezno polje

Za obveščanje uporabljamo storitev Mailchimp, ki bo tvoje podatke uporabljala skladno s pravili. Vedno si lahko premisliš. Brez nadaljnjega. Navodila za odjavo ali spremembo nastavitev so na dnu vsakega elektronskega dopisa. Tvoje podatke in odločitve bomo spoštovali. Spodaj lahko potrdiš, da se s tem strinjaš.