Hvala za zmaja

Julija Lukovnjak je že s svojim romanesknim prvencem Imaginarni svetovi Edgarja Kaosa (Sanje, 2021), ki ga je izdala pri 21 letih, odškrnila dolgo zaprta vrata v slovensko fantazijsko književnost. Kot opozori Aljoša Harlamov v spremni besedi k pričujočemu drugemu delu serije o Edgarju Kaosu, so bili pred njo poskusi na področju fantazijske pustolovščine pri nas precej jalovi – občasni, polamaterski ali nedokončani. Zato je bil pritisk, povezan z drugo knjigo – pritisk, ki je že pregovorno zelo hud –, zagotovo zelo obložen z raznimi pričakovanji. In avtorica jih izpolni – ne samo da je napredek med prvo in drugo knjigo jasen in takoj zaznaven, temveč ta zajetna, 600-stranska knjiga, ki me je posrkala za kar nekaj fantastičnih dni, uspešno nadgradi in poglobi tako zgodbo kot like, pri tem pa niti za minuto ne izgubi kompasa, obenem pa še malo bolj odpre vrata v magične svetove. A če je pisanje druge knjige po prvencu na splošno zahteven zalogaj, pa so ravno te druge knjige v žanrskih serijah (sploh v trilogijah) po navadi najbolj intenzivne in za bralce nagrajujoče, saj osnove, pravila in videz fantazijskega sveta že poznamo, liki so se predstavili in se nam vsaj malo prikupili, zdaj pa je čas za vse mogoče zaplete, akcijo, presenečenja, tudi za nepričakovane obrate, in seveda za malo politike.

Knjigi Svet je senca (Edgarja Kaosa) je sicer dodana pripravna kratka obnova, ki nas spomni, da smo protagonista Edgarja na koncu prvega dela zapustili na prelomnici. Mora se namreč odločiti, ali bo pomagal v vojni z razduševalci ali bo šel svojo pot. Je namreč odpadnik, čeprav je njegov lik zastavljen kot tipičen žanrski »izbranec«, ki bo rešil svet. To liku že od začetka daje poseben žar, saj nikoli ne vemo, kako se bo odzval na dano situacijo. Pravzaprav prva knjiga čisto prihuljeno napoveduje njegov obrat v temo, kar nam vsaj z naslovom potrjuje druga knjiga, zato je ves čas prisotno prasketajoče pričakovanje, kam bo avtorica zapeljala njegov lik. Temna podoba Edgarja, ki se nakazuje v prvi knjigi, se tukaj izvrstno stopnjuje, ne samo zaradi njegove črne magije ali skrivnostnega dogovora s Smrtjo, temveč tudi zaradi političnih spletk in moralnih zagat, ki se dogajajo v ozadju, pa je Edgar včasih preveč naiven oziroma premalo premeten, da bi jih razbral – ali pa se preprosto preveč ukvarja s sabo, kar za najstnika niti ni čudno. V prvi knjigi smo spoznali tudi njegovega zmaja Nočno moro, ki pa se je pojavil premalokrat in ni imel zares lastnega glasu. Avtorica je tokrat izkoristila zmajevsko bitje, ki je za pravo fantazijsko literaturo skoraj nujno (ko kdaj kakšnemu ljubitelju žanra priporočam novo serijo, me včasih celo doleti vprašanje: v redu, ampak ali ima zmaje?). Dala mu je svoja poglavja in glas, pa tudi značaj, ki je prav prikupno domišljav in rad deli nasvete – pravo sveže nasprotje njegovega družabnika Edgarja, ki je temperamenten in ves čas dvomi o sebi. Med najbolj prepričljivo zasnovanimi liki je poleg »starih znancev« Arabele, Florie in Kvinta tudi Kazimir, ki se speča s sovražnikom. S pomočjo njegovega lika avtorica ponudi še več podatkov in zanimivosti o razduševalcih, kar je v prvi knjigi nekoliko umanjkalo. Čeprav je »glavni zlobnež« pričujoče knjige, se njegov lik prav fascinantno razvije – da bi bil čim bliže svojemu največjemu sovražniku Edgarju, postane njegov cimer, kar botruje mnogim zabavnim in nerodnim zapletom. Ves čas se zgraža nad Edgarjevo človeškostjo, saj je v imaginarnem svetu Inkrematere Človek nastal zaradi dedne napake, obenem pa ravno sam izkazuje ogromno človeških lastnosti. Nekajkrat nas celo nasmeje, kar je pri resnejših zlobnežih redko, nadalje njegova rast ni klišejska, temveč zagonetna, polna pomislekov, spodrsov, bojazni, nad njegovo rastjo pa ostaja tudi prijetna senca dvoma. Dober prijem je tudi vpeljava lika Belke, ki se skozi zgodbo počasi razkriva in ponudi enega boljših šokov.

Kljub temu da je knjiga zastavljena ambiciozno (že glede na število oseb in zgodbenih linij), je material ekonomično razporejen. Poglavja se menjujejo po likih, zaradi česar jim z lahkoto sledimo, poleg tega so ti liki drug od drugega zelo različni, tako v dejanjih kot v razmišljanju. Nadalje ne najdemo v knjigi nobenih zastranitev ali ponavljanj, kar je za tak obseg kar neverjetno. Je pa res na samih začetkih poglavij preveč informacij, saj je vsako označeno z zaporedno številko, imenom lika in naslovom poglavja, torej trojno, dovolj bi bilo samo ime lika, kot je pri zgodbah z izmenjujočimi se pripovedovalci običajno. Osnovni zaplet s Kazimirjem, ki lahko razdušuje na daljavo in postane Edgarjev najbližji sovražnik, je zastavljen domiselno, prav tako pa je zašpiljen z več strani – nekaj se dogaja v Obrambnem vodu, nekaj s Florio, spet nekaj drugega z Arabelo, informacije pa se počasi povezujejo v večjo sliko. Veliko je ugank, skrivnosti in preobratov, dogajanje je ves čas napeto – v drugi polovici se strani obračajo kar same od sebe. Sploh v delu, ko poglavja na hitro preskakujejo med Edgarjem in Florio, je, kot bi gledali še posebej razburljivo serijo. Poleg Edgarja, ki je s svojo razdražljivostjo in negotovostjo prav učinkovit pripovedovalec, dobimo še druge, za katere se izkaže, da niso to, kar mislimo, da so. Sama struktura dela je torej učinkovita in premišljena.

Manj premišljeno deluje sprememba vizualne podobe, ki se je zgodila z menjavo založbe, saj imata prvi in drugi del na pogled precej različno vzdušje – če Imaginarni svetovi priklicujejo temačno pripoved, Svet je senca nakazuje klasično fantazijsko pustolovščino – in prva naslovnica je vsebini zagotovo pomensko bliže. Nadalje je razvidno, da je ime serije nastalo nekje vmes, saj je v naslovu drugega dela rahlo nespretno uporabljen oklepaj z imenom protagonista, ki deluje precej nepotrebno. Svet je senca krasijo tudi notranje ilustracije Maje Polanc, ki v črno-beli tehniki delujejo veliko bolj skladno z vsebino kot naslovnica s toplimi barvami. Tako kot v prvi knjigi nas pričaka tudi zemljevid, kot se za žanr spodobi, in tokrat spoznamo in obiščemo precej novih prizorišč, kar je pohvalno. Največje vzhičenje zagotovo prinaša omemba Arabelinega rastlinjaka, ker v svetu mračne (oziroma mrakobne, kot jo v spremni besedi označi Harlamov) Inkrematere deluje sveže in prijetno.

Zagotovo pa avtorici za zdaj še ni uspelo priklicati nekega bardskega duha, ki v fantazijah tako lepo deluje (spomnim naj le na Kraljemorčeve kronike Patricka Rothfussa, če že ne na dobrega starega Tolkiena). Manjkajo doživeti opisi potovanj, interierjev in eksterierjev, ki bi začarali in popeljali prav v sredo dogajanja. Saj veste, v tisto zatohlo krčmo sredi ničesar, kjer se ob vstopu protagonista vse glave obrnejo v njegovo smer. Avtorica sicer predstavi kraje, kot so gozd, jezero in puščava, a so omenjeni le na hitro, kot dogajalna prizorišča, in ne kot deli mitologije, ki bi se jo dalo na ta način zagotovo resno poglobiti. Vse to je razumljivo, saj Lukovnjak stavi predvsem na raznolikost oseb, a vseeno malo več pripovednega zamaha ne bi škodilo. Veliko bolje se avtorica znajde z lokalnimi opisi, saj si izmišlja nove besede (pomirjevke namesto cigaret, pokci namesto kokic ipd.), natančno opisuje razne predmete, napitke, artefakte, bitja in postopke. Včasih se celo preveč posveča nepomembnim lokalnostim, recimo s pridevniki, ki se kdaj kar nerodno nakopičijo. Tu in tam nadalje preveč neposredno razlaga, kar je na metaforični ravni že jasno razvidno iz dogajanja. Dialogi so precej nevtralni in večinoma dobro delujejo. Kar pa je zagotovo svetla točka romana, je humor. Pojavi se na primer prerokba (še en tipičen žanrski element), kar pa avtorica izkoristi ironično, za pridušanje enega od likov nad kulti. Ker se tokrat veliko več pojavlja tudi politika, ki je vpletena organsko s pogajanji, sporazumi in govori, pa tudi spletkami, je tudi vir humornih momentov, sploh pa zabavajo redki trenutki banalnosti, kot so prekratke uradne ure pisarne, zaradi katerih lik ne dobi podatkov, ki jih potrebuje za nadaljevanje zgodbe.

Konec koncev pa je temelj romana in sage o Edgarju Kaosu kot take zagotovo boj med dobrim in zlim, ki se ne dogaja samo na zunaj, v vojni med razduševalci in drugimi bitji, temveč tudi navznoter, v Edgarju, ki se obrača včasih na eno, včasih na drugo stran. Klišejska dihotomija tako preraste v kompleksno vprašanje, ki ves čas ponuja nove odgovore, še pogosteje pa dodatna podvprašanja, kar je sveže in navdušujoče. Tako beremo o pričakovanjih, ki jih imamo do sebe in ki jih ima družba do nas, o stvareh, ki so večje od nas in jih ne moremo nadzorovati, ter o frustracijah, ki jih to prinese (v tem je roman tudi tipičen coming-of-age novel). Spregovori pa tudi o predsodkih – Edgar je Človek, zato mu bitja kljub vsemu ne zaupajo zares, ga podcenjujejo in ga ne dojemajo kot enakopravnega, zato ga sistem v nekem trenutku pusti povsem na cedilu. Tako pisanje zagotovo ni naivno ali naključno, saj lepo pokaže, kako si lahko nekomu (pa naj bo to stranka, gibanje ali ideja) obraz in odrešitelj in maskota, a mu je zate kot resnično osebo kljub temu vseeno, dokler ga ne prekrije tvoja besna senca. Polnokrven in privlačen žanrski izdelek, ki (vsaj upam) napoveduje novo dobo slovenske fantazije.

Kritika je bila prvič objavljena v 386. številki revije Literatura.