Pojavi

Pesmi Maje Vidmar v zbirki Pojavi so mogoče videti krhke in nežne, a so v resnici strašne. Zaznamuje jih občutek nedorečenosti, skrhanosti, pravzaprav groze, da bi prestopile mejo in se dotaknile neke strašne resnice. Toda ta resnica je bržkone edina, zato se pojavlja kot zla slutnja, kot premoč nečesa nedojemljivega, nevidno preslikana na okolico. Zato govorka, kot pravi, noče niti gledati niti mižati, saj v resnici ve, da je lepoto že zdavnaj zamenjala bolečina, ki se ji je nemogoče – in tudi neodgovorno – izogniti.