Globalni sistem za pozicioniranje

Še vedno se živo spomnim priložnosti, ko sem prvič slišal katero izmed pesmi, ki so se navsezadnje znašle tu, v tej knjigi. Šlo je za tisto, napisano Posebej za to priložnost,se pravi, za branje na ljubljanski Metelkovi; Osojnik je bil v formi, njegov nastop oster, a ne brez humorja, njegov precej asociativno izpisan tekst pa nesramežljivo prežet ne toliko z angažmajem, kritično distanco, obsodbo ekscesov sodobnega sveta in kar je še tovrstnih, varnih leporečij, ampak prej z nekakšnim otipljivim, skorajda telesnim odporom, z urgentnostjo, z naelektrenim ogorčenjem, za povrh tokrat še prišiljenim, se pravi, okrepljenim in poglobljenim z lucidno, pekočo avtoironijo. Tekst je gotovo imel tudi svoj lasten, hlasten ritem – ko bi ne zvenelo osladno, bi rekel, da hipnotičen –, ki je korpulentno, masivno besedilo sproti preobražal v eno najbolj gibkih, dinamičnih, kompaktnih in vratolomnih, skratka, živih pesmih. Pesem, napisana posebej za tisto priložnost, je tisto priložnost dvignila zares visoko. Ko pa zdaj, z Globalnim sistemom za pozicioniranje, lahko taiste besede prebiram sam, na papirju in v trezni luči dneva, ugotavljam, da ni bilo vse v tistem večeru, v tistem nastopu, niti ne le v tisti pesmi. Ducat pesmi, zbranih med temi platnicami, namreč tvori koherentno, enovito, predvsem pa močno in v kontekstu Osojnikovega opusa bržkone tudi unikatno zbirko. Je sicer res, da Osojnik ne piše prvič o sodobnem človeku, ki je sestavljen iz 70% vode, socialnega položaja, bančnega računa, zamišljenih jezikov, davčnih napovedi, fleksibilne zaposlenosti in podobne šare, niti prvič ne piše o sodobnem svetu, kjer imajo avtorske pravice v rokah Bill Gates in Warner Brothers itd., ki so konec koncev vsi eno in isto gigantsko omrežje, pa tudi avre (lastne) pesniške poklicanosti – figura pesnika se mu kaže kakor v sladkor vložena kisla kumarica – menda ne de(kon)struira prvič. Kar se zdi na teh pesmih res novo, sveže in presenetljivo je njihov tonus, je njihova izjemna jezikovna magmatičnost. Čeprav nenehno tematizirajo paniko, stisko in absurd današnjega sveta, ostajajo, pisane v velikem zamahu, vseskozi krepke in neukročene, se pravi, vitalne. In zato tudi vžgejo – pa naj bo to na odru na Metelkovi ali pa med platnicami te knjige.