Veseli fantje

Klečev bralec in Ida, junakinja Veselih fantov, ki se mora v vsakem morskem ali sladkovodnem zalivčku znova učiti plavanja, imata nedvomno nekaj skupnega. Ker prav zares: z interpretacijskimi zamahi, ki smo se jih priučili ob preteklih Klečevih tekstih, si ob srečanju z novimi pogosto ne moremo veliko pomagati. Prizori, v katerih si podajajo roke realizem, fantastika, metaforičnost in stripovsko karikiranje, nam kot slogovni odmev na trenutke morda res zvenijo znano, vendar se niti Kleč niti njegov bralec ne soočata s ponovitvami. Te so zato toliko trši oreh za pripovedovalca. »Je sploh kaj zares ali je vse le ponavljanje?« se sprašuje, ob tem pa ga seveda premetava. Pa saj ga mora, nekje vendar mora jemati moč za spopad z neznanskim strahom pred intimnostjo, nežnostjo in toplino, ki se mu kot na dlani ponujajo v letih, ko bi od njih lahko že žel sadove. In, če se nazadnje pokaže, kaj je tisto zares, potem se prav v Veselih fantih najbolj kruto in neizprosno pokaže, zakaj se Klečev pripovedovalec v vseh avtorjevih tekstih tako dobro počuti v vzporednih svetovih in ponovljivosti. Kleč je spregovoril – na svoj način, a vendarle.

Tina Kozin