Lepo in prav

Ana Svetel že dolgo časa ve, s kakšnim naslovom bo opremljena njena prva pesniška zbirka. Še danes naju vidim: srečava se v baru in Ana pove, kako žalostna postane vsakič, ko ugotovi, da se bo vsak stavek, ki ga kdo začne z »vse lepo in prav«, sklenil s svojim obveznim, prej zahtevanim kot pričakovanim »ampak«. Enkrat, še reče, mora biti res vse lepo in prav. Nobenega ampak.

Zdaj je ta knjiga pred vami. In ko boste segli po njej, boste ugotovili, da se je zgodilo ravno nasprotno. Lepo in prav je namreč knjiga, ki je svoj obvezni, prej zahtevani kot pričakovani ampak vzela za svoj glavni predmet.

Lepo in prav je zbirka miniatur iz življenja. Iz življenja mlade Evropejke, ki ve, kaj v dobrem in slabem pomeni tvegati pravico do doma, ki ima rada klavirsko glasbo in nekaj ljudi, ki je do kolen pogreznjena v neizbežne človeške naloge, kot sta ljubezen in prijateljstvo, pa tudi iskanje stanovanja, kot vse ostalo na svetu, zavezanega svoji začasnosti. A to je zgolj prva plast. Led, po katerem hodimo in vemo, da je napokan. In da se bomo morali prej ali slej soočiti s hladnim tokom, ki se pretaka pod njim.

Ana Svetel in njena poezija namreč razumeta, da mora biti človek vselej na preži, da nobena bitka ni dokončno izbojevana in da si je za ohranitev svoje človečnosti treba prizadevati vsakič znova. Da je človek bolj kot karkoli drugega odgovoren za možnost, ki je on sam, in da mora v neskončnost poskušati, vztrajati, obupavati in poskušati znova. Razumeta, da je red literature eden v nizu redov, ki jih natikamo svetu, zato da bi po njem gazili mehkejšega koraka, a to od nas neizbežno terja napor in prizadevanje. In da ni vedno lahko. Pa da ne bo pomote – to ni eksistencialno obtežena poezija, ki bi poskušala realizem iskati v odpovedi vsakršnemu upanju. Je poezija, ki kljub vsemu, kar o svetu ve, in kljub vsemu, kar jo spravlja v negotovost, razume, da nobena teža in noben ampak nikdar ne bosta mogla preprečiti, da ne bi bilo včasih samo neskončno lepo. In prav.

Katja Perat