Trenutek, ko je mogoče vse

Ajda Bračič je arhitektka in avtorica, ki piše publicistična besedila o literaturi in kulturi ter objavlja poezijo. Intervju je nastal ob izidu njenega prvenca Leteči ljudje (LUD Literatura, 2022).

Kratkoprozna zbirka Leteči ljudje je vaš prvenec. Dvajset zgodb, združenih v knjigi, se dotika mnogih raznovrstnih tematik: odnosov v družini, bolezni, partnerstva, otroštva. Ste zbirko začeli pisati kot celoto – kot projekt – ali gre za nabor zgodb, ki so nastajale brez vnaprejšnjega cilja objave pod skupnim naslovom?

Večino dosedanjega življenja sem pisala predvsem poezijo, potem pa pred nekaj leti precej nepričakovano odkrila kratko prozo in se zelo našla v njej. Večina objavljenih zgodb je tako nastala v precej strnjenem obdobju po tem odkritju. Zgodbe niso bile napisane z namenom, da bi bile objavljene skupaj, kot celota, ampak je šlo bolj za nekakšen eksperiment, raziskovanje forme. Čez čas se je v zgodbah, ki sem jih napisala, začela izrisovati neka skupna tema oziroma atmosfera. Takrat se mi je zazdelo, da morda vseeno sodijo v skupno zbirko, in ko sem približno videla, v katero smer me kot avtorico nese, sem se zavestno še bolj podala tja. Knjigo zaznamuje atmosfera trenutka, ko ne veš, kaj bi, ko se stvari nekako ustavijo, saj si na razpotju. Trenutek neodločenosti, lebdenja, letenja, ko je naenkrat mogoče vse, obenem pa je to trenutek velike pasivnosti.

V vsaki zgodbi do neke mere eksperimentirate s formo. Ena je podana kot niz elektronskih sporočil, »Efekt Kulešova« je serija fragmentov, ki se vselej končajo z istim odstavkom … Je to nekaj, kar ste počeli načrtno ali se je zgodilo spontano?

Zdi se mi zelo pomembno, na kakšen način so stvari ubesedene. Rada si že vnaprej zamislim strukturo zgodbe, ki bo podpirala njeno vsebino – da torej struktura in vsebina sledita istemu cilju. To tudi mene izzove in spodbudi. Postopkov pripovedovanja je ogromno, rada jih preizkušam, kolažiram, montiram: na neki način se mi zdi proces podoben nekakšni literarni režiji. Morda me je kratka proza prav zato tako navdušila, saj zagotavlja dinamiko, ki trenutno ustreza mojemu načinu razmišljanja in življenja, saj lahko kratko zgodbo napišeš relativno hitro, potem pa se že posvetiš novi ideji, novi zgodbi. To se mi zdi idealno za vsesplošno motnjo pozornosti, s katero se v tem trenutku učimo živeti. Za kakšen daljši prozni tekst že dolgo nabiram disciplino in vztrajnost.

Že dolgo objavljate tako literarna kot publicistična besedila na temo arhitekture in kulture. Ste tudi pesnica, kot mlada avtorica ste se leta 2019 predstavili na festivalu Dnevi poezije in vina. Kako se pisanje poezije razlikuje od pisanja kratke proze?

Poezija je prišla precej naravno in je zame večino najstništva in zgodnjih dvajsetih predstavljala predvsem način samoregulacije, obvladovanja presežnih čustev. Trajalo je do sredine dvajsetih, da sem začela o poeziji razmišljati kot o nečem, kar je zunaj mene, kar lahko z veščino nadzorujem in oblikujem. Vendar je iskanje ravnovesja med lastnimi čustvi in doživljanji in nekim analitičnim pristopom do poezije same zame vedno predstavljalo težavo, skoraj muko. Pri kratki prozi pa mi je zelo hitro in organsko uspelo najti to ravnovesje. Skozi prozo je k občutljivim, ranjenim točkam mogoče pristopati drugače, prozo laže nadzorujem – skoraj kot da jaz operiram s prozo, poezija pa operira z mano. 

Liki, ki jih v Letečih ljudeh izjemno prepričljivo upodabljate, so si med seboj nadvse različni. Od starejše dementne ženske do majhne punčke, tesnobne alkoholičarke, uspešne arheologinje, mlade študentke … Kakšni liki vas zanimajo? Kako tako uspešno prelijete neko identiteto na papir?

V nekem intervjuju s pisateljico Rachel Cusk sem prebrala izjavo, da »lik ne obstaja več«, da »je lik mrtev«. Morda sama ne bi šla tako daleč, vsekakor pa liki niso bili tista stvar, s katero bi se največ ukvarjala pri pisanju, zato sem še bolj vesela, da izpadejo dobro. Težila sem k temu, da bodo univerzalni, velikokrat niti ne izvemo njihovih lastnih imen. V slovenskem jeziku je sicer tako, da moraš izbrati slovnični spol, razen v primeru, da je pripovedovalec prvoosebni. Če bi bilo mogoče, bi se izognila tudi temu. Veliko sem razmišljala o tem, ali bi zgodba delovala drugače, če bi zamenjala spole glavnih oseb, ker sem jih izbirala zelo intuitivno. Bi se zgodba brala drugače? Spekter vlog, ki jih zasedajo ženski liki, je namreč še vedno zelo zamejen s predvidevanji bralca. 

Veliko zgodb ima skupno lastnost, in sicer da se ukvarjajo z minljivostjo življenja. V zgodbi »Akvarij« spremljamo protagonista, ki med opazovanjem mrtvih rib v akvariju premišljuje o nedavni smrti svoje mame, v zgodbi »Škrlatica« spremljamo mladega alpinista, ki se vsako leto povzpne na kraj, kjer je izgubil ljubljeno osebo, v »Efektu Kulešova« imamo pred očmi moškega, ki ga je zadela granata. Vas zanimajo vprašanja smrti, staranja in minevanja časa v literaturi?

To je dejstvo, s katerim se mora spopasti vsak človek, kot oseba in kot pisec. S tem se moraš soočiti. Najbrž je v mojih zgodbah to še posebej izraženo, ker je cela zbirka posvečena dejstvu, da nas lahko življenje popelje v mnoge različne smeri, a se te možnosti s časom zapirajo. Ko pa pridemo do konca, je možnost samo ena. To je tisto, kar je najbolj osupljivo – nepovratnost smrti. 

V zgodbah se torej vaši protagonisti sprašujejo, kako bi bilo, če ne bi bilo tako, kot je?

Dandanes imamo na voljo toliko različnih izbir, da smo v stalnem primežu tesnobe, saj je vsa odgovornost na nas. To je dvorezen meč, ker naj bi po prevladujoči ideologiji imeli v vsakem trenutku možnost izboljšati svoje življenje, vendar pa smo po tej logiki odgovorni in krivi tudi, če nam ne »uspe«. Lastna življenja smo si naprtili na hrbet in odgovornosti ne moremo več preložiti na noben zunanji dejavnik ali entiteto. Svoboda je težka stvar. In tudi pri meni je ta tesnoba izbire vir večine nezadovoljstva v življenju. 

V Letečih ljudeh prehajate med mnogimi življenjskimi situacijami in tudi med mnogimi tipi pripovedovalca. Slogovno so si zgodbe že zaradi tega zelo različne. 

Zdi se mi, da se v današnjem svetu literature ceni, da imaš prepoznaven glas, in da se to smatra celo za sinonim nekakšne iskrenosti. Če zajadraš v neke eksperimente ali si slogovno raznolik, se lahko zazdi, da nisi trden pisec. Ampak verjamem, da je pogumno, da greš kot pisatelj stran od svojega sloga, svojih tem. Nekoč sem nekje prebrala, da je dober pisec nekdo, ki te suvereno pelje v svojo smer, tudi če imaš kot bralec zavezane oči in sam ne veš, kam te vodi. 

Po izobrazbi ste arhitektka. Tudi v vašem pisanju je zaznati, da ste zelo občutljivi za vprašanja okolja in prostorov, v katerih živimo. Pa naj bo to stanovanje, skozi stene katerega poslušamo ljubezenske prepire sosedov, ali pa hiša, v kateri se protagonisti počutijo same. Zaznavate pa tudi napetost med urbanim in ruralnim. Se arhitektura in literatura povezujeta?

O prostoru razmišljam in pišem. Vendar mislim, da arhitektura in literatura nimata toliko skupnega – ne več in ne manj kot kakšna druga dvojica ustvarjalnih disciplin. Zame osebno pa velja, da me nasploh zanima tema prostora, ki ga je mogoče preučevati na tisoč različnih načinov, tako skozi arhitekturo kot skozi literaturo, sociologijo, jezikoslovje, umetnost itd. Vsi smo vrženi v fizični prostor sveta, ki pa ga prepredajo različne, tudi literarne ravni. Vse skupaj je malce eterično, a tudi zelo telesno! Prostor določamo sami, nas pa hkrati določa nazaj.

Imate pri pisanju kakršnekoli literarne zglede, tuje ali domače avtorje, ki vas navdihujejo?

Trenutno največ prebiram avtorice kratke proze. Zelo so mi všeč Claire Vaye Watkins, Carmen Maria Machado, Olga Tokarczuk. Navdušila me je kratka proza Virginie Woolf, vračam pa se tudi k Cankarjevim črticam, ker so fantastično napisane. Na kratko zgodbo sem začela gledati drugače tudi preko proze Lucie Berlin, ki piše delno avtobiografsko fikcijo. Knjig sicer ne izbiram, si ne izposojam več kar na slepo. Logično je, da kot bralec sčasoma razviješ aparat, ki ti pomaga razlikovati med tistim, kar ustreza tvojemu okusu, in tistim, kar mu ne. Vendar kdaj pa kdaj poskušam prebrati tudi kaj, kar se ne bi zlahka znašlo na mojem bralnem seznamu. To ti lahko odpre nova obzorja, literarne revije so denimo odličen vir novih glasov.

Objavo je omogočila Javna agencija za knjigo RS