Problem smisla ni v tem, da ga ni, ampak v tem, da ga ljudje povsod ustvarimo

O mišljenju velikih misli, starodavnih besedilih in etiki živali smo se pogovarjali s Tomažem Grušovnikom, avtorjem avgustovskega gostujočega eseja »O Istem, Drugem in Protislovju: v literaturi in še kje«.

Si profesor filozofije in dekan Pedagoške fakultete Univerze na Primorskem, obenem pa kot avtor več poljudnih knjig tudi eden najvidnejših slovenskih javnih filozofov. Kako vidiš vlogo filozofije v družbenem življenju?

Vloga filozofije je nenadomestljiva, saj nobena druga veda ne premore takšnega razpona tematik in tolikšne (samo)kritičnosti kot ravno »ljubezen do modrosti«. Vlogo filozofije vidim predvsem v prevpraševanju predpostavk, v skladu s katerimi delujemo, kar druge vede puščajo ob strani. Mislim, da sem nekoč postavil naslednjo analogijo: druge vede poskušajo opisati sliko, ki visi na steni galerije, medtem ko se filozofija sprašuje, na kakšni steni visi, zakaj je sploh tam, kdo jo je tja obesil ipd.

Hkrati je filozofija nepogrešljiva za demokratični dialog in za aktivno državljanstvo. Poanta sodobnih družb je, da prevprašujejo skupno dobro in načine, kako ga dosegati, to pa lahko storimo le s kultiviranim dialogom, katerega predpogoj je filozofija. Res … težko bi precenili njeno vlogo. Je ravno obratno sorazmerna z mero pozornosti, ki je je deležna recimo v slovenskem vzgojno-izobraževalnem prostoru. Ko ljudje razpravljajo o uvajanju predmetov, povezanih s programiranjem in digitalnimi tehnologijami, v predmetnik na račun humanistike, se zato držim za glavo. Programiranje, algoritmi in digitalne tehnologije da, a morda na račun matematike, ki ima zelo veliko ur, ne pa na račun humanistike, ki je podhranjena, pa čeprav raziskave kažejo, da prav ona – v nasprotju z naravoslovjem, ki pogosto temelji na zelo dogmatičnem pedagoškem pristopu – najbolj prispeva h kritičnemu mišljenju.

Raziskovalno se ukvarjaš predvsem z okoljsko etiko in etiko živali, nevednostjo in filozofijo pedagogike. Kako si prišel do teh raziskovalnih tem oziroma kaj jih povezuje?

Do teh tem sem prišel tekom svojega študija in raziskovalnega dela. Pravzaprav sem se s hoteno nevednostjo začel ukvarjati po tem, ko sem ugotovil, da zgolj utemeljevanje človekove moralne odgovornosti onkraj človeške vrste – torej do okolja in živali – sploh ne reši ničesar. Težava namreč ni v tem, da ljudje ne bi vedeli, da je na primer mučenje živali moralno zavržno, pač pa v tem, da se tega ne želimo spomniti, kadar večerjamo. Kmalu bo tako pri založbi LUD Šerpa izšla moja knjižica esejev Argumenti na krožniku, ki obravnava ravno to problematiko.

V eseju »O Istem, Drugem in Protislovju: v literaturi in še kje« pišeš o paradoksalni naravi drugega, pa tudi vsakdanjih stanj, kot sta želja in (ne)gotovost. Bi rekel, da ima ta uvid predvsem kognitivno vrednost ali nam lahko pomagata tudi živeti?

Mislim, da oboje. Sicer pa sem prepričan, da je za človekovo življenje najpomembnejša ravno kognitivna vrednost. Tukaj sem aristotelik: res mislim, da je človekovo dobro povezano z razumnim udejstvovanjem. Sam dejansko vidim smoter svojega življenja v tem, kar imenujem »mišljenje velikih misli«. Včasih ko me punca vpraša, kaj delam, odvrnem, da mislim velike misli. Razmišljam o zgodovini, filozofiji, religiji in podobnih vzvišenih rečeh. Sploh ne morem reči, da me to »osrečuje«, ker so občutja, povezana z mišljenjem, onkraj »sreče« v slovenskem pomenu te besede.

No, vsekakor pa je ideja eseja v tem, da želi biti izplen premisleka o istosti in drugosti, ki se izteče v protislovno naravo reči, zelo praktičen: dá nam vedeti, da ni prava pot ne eno ne drugo, niti oboje skupaj niti nič od tega. Vzdržati in vztrajati moramo v paradoksu eksistence, vse drugo je beg od te realnosti. Čisto konkretno: recimo, da ti propade ljubezen in se sprašuješ, ali je bilo denimo prav, kar si naredil. Najboljši odgovor bo ravno protisloven, enostavne rešitve preprosto ne bo; ali pa včasih tudi celo bo. Ali oboje. Oziroma nič od tega.

Nekje pa sem tudi poudaril, da problem smisla sploh ni v tem, da ga ni, pač pa v tem, da smo ljudje takšna bitja, da ga povsod ustvarimo. Ravno to ustvarjanje smisla, osmišljanje eksistence, se mi zdi problem. Problem potrošništva recimo ni v tem, da je lajf nesmiseln, ampak obratno: v tem, da hočeš najti nekaj, kar ti res pomeni veliko, kar odslikava tebe, tvojo osebnost ipd. In potem kupuješ štof na Temuju, zaradi česar na dan leti na stotine transportnih letal s Kitajske. Veliko se vozim po avtocestah in doslej sem videl en sam samcat pameten napis na tovornjaku: »Ti gre na živce, da stojiš za mano v koloni? Nehaj kupovat sr*nje!« Bolje bi bilo živeti sprijaznjeno z nesmislom.

Navežeš se tudi na literaturo. Bi rekel, da je razumevanje literarnih besedil paradoksalno na podoben način? Literatura se izmika našemu razumevanju, a jo kljub temu razumemo; je razumljiva in nerazumljiva, hkrati pa ni niti eno niti drugo.

Tako, mislim, da je natanko tako, kot praviš. Seveda je velika napaka, če mislimo, da lahko vse preprosto razumemo. A problem je tudi, ko se zapletemo v – drznil si bom to reči – govoričenje o »drugem«. Drugi gor, drugi dol … vendar pa se moramo tukaj vprašati, ali je tekst zares Drugi – če pa ga vendarle lahko preberem … In kaj ta drugi sploh pomeni?

V eseju omenjaš nekatere osrednje akterje evropske zgodovine filozofije, od Renéja Descartesa in Immanuela Kanta do Martina Heideggerja in Emmanuela Levinasa. Imaš najljubšega filozofa ali filozofskega vzornika?

Včasih je bil to Wittgenstein, a kot sem nakazal v enem od esejev iz zbirke Besede na strehi brez črk v roki, se je potem tudi ta ideja nekako izgubila. V času dodiplomskega študija sem bil namreč prepričan, da ima Wittgenstein odgovore na vsa filozofska vprašanja in dileme, zato sem nakupil precej njegovih knjig in jih – postavil na polico. Ja … Prepričan sem bil, da če se mi bo zastavilo kakršnokoli vprašanje, ga bom že razrešil tako, da bom pogledal v Wittgensteina. Enostavna rešitev vseh filozofskih problemov. Žal sem se potem spametoval.

Najboljša knjiga, ki so jo prebral letos?

Niham med Genezo in Eksodusom, tudi Numeri so presenetljivo čtivo. Zdaj namreč berem Sveto pismo. Sem bralec starodavnih besedil. Prebral sem celo neskrajšano Ramajano, pa Iliado in Odisejo, Ep o Gilgamešu, dele Eneide (ki pa se mi je zdela preveč ideološko besedilo), prebiram pa tudi skrajšano verzijo Mahabharate, ker je originalna enostavno predolga. Nekdo mi je rekel: si prebral Sveto pismo? In ker sem ga res nehal brati v srednji šoli, sem si rekel, da moram zdaj znova začeti. Kako se tega nisem spomnil že prej? Od vseh knjig, ki sem jih prebral, nisem prebral ravno Knjige.

Imam projekt: berem sveto pismo v dveh knjižnih oblikah, ena od teh je ponatis Dalmatinove Biblije, ki je res neverjeten podvig. Noro, da je en človek sredi 16. stoletja opravil takšno delo. Posebej zanimivi so seveda njegovi komentarji in pa ilustracije, ki so tudi generične. Se bom pa tudi pohvalil, da sem v rokah držal originalno Dalmatinovo Biblijo, enega od menda zgolj deset izvodov. Kakorkoli, reč berem tudi na spletu, če nimam fizične knjige. Potem pa med vožnjo poslušam še cel semester predavanj o eksegezi hebrejskega svetega pisma. To je tak celosten bralni projekt. Seveda pa besedilo berem iz perspektive bližnjevzhodne antične literature, kot nekaj, kar sodi v isti kontekst kot Enuma Eliš in Ep o Gilgamešu. Zanimata me torej antični bližnjevzhodna in indijska literatura, in to berem.

Moram pa reči tole: presenečen sem bil nad odlomkom, ko Mojzes Bogu argumentira, naj raje ne pokolje Izraelcev, zato ker so se mu zamerili, saj bi s tem druga ljudstva rekla, da ni mogočen bog, če jih je najprej peljal iz Egipta, da bi prišli v obljubljeno deželo, zdaj pa je dopustil, da so pomrli v puščavi, tako da obljube ni izpolnil. Mojzes je kar dober v nabijanju slabe vesti Bogu, in ne uspe mu le to, da si Bog premisli, ampak tudi to, da mu je žal, ker se je tako razjezil na Izraelove sinove. Celoten pogovor med Mojzesom in Bogom me močno spominja na tipično štajersko podeželsko komunikacijo, ki pogosto vsebuje retorično vprašanje »Kaj bojo te drugi rekli?« in veliko mero spodbud za kontemplacijo tega, kar si naredil narobe. Berite 2 Mz 32,9–14.

Mogoče še tole: zakaj berem ta stara besedila? Po eni strani tudi zato, ker je tukaj neki garant, da boš prebral tehtne reči. Razmišljam takole: kmalu bom star 43 let, v najboljšem primeru mi jih za branje ostane okoli 40. Za Ramajano sem porabil več kot pol leta in potem sem potreboval predah. Za Sveto pismo računam, da bo šlo okoli tri četrt leta, in potem spet vsaj četrt leta predaha. Zdaj pa računajte! Do konca lajfa bom lahko v najboljšem primeru prebral le še kakšnih 40 knjig! Ni časa, da bi preveč tvegal z nečim, kar ni preverjeno …

Moram pa dodati še to: do teh besedil je potrebna tudi ironična distanca, da se rešiš njihove ideološkosti. Nasploh se mi zdi, da smemo rojstno mesto moderne književnosti iskati natanko v ironični distanci do epov: pomislimo na Petronija in Apuleja, ki sta, podobno kot šele čez tisočletje Cervantes, vzpostavila kritičen odnos do Odiseje. To pa seveda pomeni, da rojstvo moderne književnosti prestavljam že v antiko. Morda za koga kost za glodanje, zame pa še ena potrditev, da se splača brati antična besedila.

V eseju se pošališ, da si s prevzemom nove funkcije »Word v veliki meri zamenjal z Excelom«. S čim se zdaj ukvarjaš takrat, ko ti vseeno uspe odpreti Word?

Trenutno se lotevam znanstvenega članka na temo vrlinske spoznavne teorije, spoznavnih hib in vzgoje ter izobraževanja. Želel pa bi si, da bi lahko pisal o velikih delih bližnjevzhodne in indijske antične literature, vendar sem za kaj takega žal preveč omejen, saj niti ne znam jezikov in se moje poznavanje sanskrta konča že pri devanagariju. Namesto tega se ukvarjam s številnimi banalnostmi, ki pa konec koncev tu in tam vendarle prav tako ponudijo kak uvid.