Izbor iz krajše proze slovenskih avtoric je naslov pridobil iz zgodbe Tako si moj Erice Johnson Debeljak. Nemogoče se je ne strinjati s sporočilom, povzetim v spremni študiji, da je človekovo ime izraz njegove identitete; 10 strani dolga »črtica« (morda bi bilo v prihodnje za spremno študijo potrebno bolje naštudirati ustaljeno klasifikacijo kratke proze) to misel posredno opredeli mnogo natančneje kot analiza Silvije Borovnik. Zavijemo pa z očmi, ko preberemo, da Erica Johnson Debeljak z besedami protagonistke Beatrice: »Danes sem mesarja prosila […] ›BiPreberi

Ker gre pri tej pesniški zbirki ne le za izbor, temveč vsaj toliko tudi za zbir, z avtorjem prehodimo več različnih pesniških jezikov, stilov in faz, med katerimi ni vedno najbolj razločnih povezav. So seveda številni elementi, ki se ponavljajo skozi večdekadno ustvarjanje, a pri tako širokem naboru pesmi (69) in kakopak verzov (da, štel sem in odnehal pri 1820) niti ni nujno, da jih bomo zaznali. Na momente je celo boljše, če jih ne.Preberi

I

Življenje je zelena
glava, rjaveč kljun, lesket
na perju med plovbo v tok.

Ne ozira se
na teater, ki ga je videl(o)
spati samega

na kavču
ogromnega stanovanja
dvignjenih zaves

z mesecem na steni
s cmokom v srcu
s slino za veko.Preberi

Tim Uršič (1987) je trenutni podpredsednik društva TFF12, kjer pod psevdonimom Naughtius Maximus ureja spletno srečanje (jez)deci vsebine. Zelo ga zanima teorija komedije, teorija zgodovine, zgodovina Azije, teorija gledališča, psihoanaliza, manifestativna poezija in Dylan Dog. Rad bere poezijo, dramatiko, robne zapise, kratke zgodbe, marksiste, knjige stand-up komikov, kolumne, monografije iz Studie Humanitatis, dolge spremne besede, filozofske razprave o South Parku, moderne ruske avtorje, postmodernistične romane, karkoli o vsakodnevnem življenju mačk in Dragana Živadinova. Dijake sili v gledanje zgodovinskih filmov, prevaja komične odlomke ter razmišlja o Času.Preberi

»in bronski beat o svojem fantu in ti, ki me držiš za roko, meni pa se svet kotali, kotali. noči so se razpirale, vrata so me vodila v vse beznice sveta, v kraljevske dvorane, v zapore in spovednice. […] bogovi morajo biti mladi. le tako lahko verjamem. njihove roke še ne smejo biti zapacane s krvjo, njihov urin mora biti sladek, koža gladka.« (metelkova) V srednji šoli, ko smo še, ciniki, kot zadnji, začeli iskatiPreberi