V izpahu spomina sem razkrila / pripovedko, v kateri so izginevale živali.

Brez sledi sonca in lune – nebo se igra križce in krožce. Nekdo trosi v omrežje prepričanja, da bi razvil zakrnel voh razmreženih.

V steklenico sem ujela gravitacijo. Ni bilo enostavno.

Kristali sljude prosojno dihajo na ustnicah stenskih poslikav, da bi uvideli božanstvo v brezmejnih galaksijah dvorožke ali trebuhodlačnika.

Dihala sem skozi eno nosnico, skozi drugo sem klicala na pomoč.

Tanja Badalič se rada zadržuje med drevesi v gozdu, plava z meduzami, razpravlja o bistroumnih nesmislih ter ob kresnih večerih (za)vestno nabira praprotno seme, da si lahko z živalmi in rastlinami pripoveduje zgodbe skozi celo leto. Ukvarja se z ekokritiko, poezijo in slikanjem. Doktorirala je na področju primerjalnega študija idej in kultur.Preberi