Redko je hodila tja, ko je bil oče še živ. Njun odnos je bil tehnične narave, vrednostno nevtralen rezultat preproste reprodukcije. Zato je bil tudi njen odnos do sveta, v katerem je živel, tehničen: pride, posluša, pokima, pozdravi in odlaša z naslednjim srečanjem. Ko je umrl, je podedovala grob, v katerem so bili po njenem rojstvu pokopani njegovi starši, zatem tudi on. Temeljni kamen v njegovem mestu. 

Tamara Kovačević se je rodila leta 1976 v Beogradu. Kratke zgodbe in sem ter tja kakšno pesem se je učila pisati na literarnih delavnicah pod mentorstvom Lidije Dimkovske. Njeni literarni prispevki so bili doslej objavljeni v zbornikih Biće Bolje – Bo že, Paralele (Ljubljana), Kniževni elementi (Bitola), Balkanski glasnik in v številnih revijah ter na spletnih portalih. Je prejemnica tretje nagrade za zgodbo Z mačkom me boš, z mačeto te bom tretjega regionalnega natečaja za najboljšo kratko zgodbo Biber in prve nagrade za zgodbo Ta nek zvok natečaja Zašto skrivaš lice v organizaciji Centra za kreativno pisanje Zagreb. Preberi