Knjiga je obvezno čtivo za vsakogar, ki si želi pobliže spoznati takratne razmere v Vzhodnem bloku, in to brez olepševanj in ovinkarjenj. »Apoteoza ščeperjenja« Sovjetske zveze je tu povsem razkrinkana.

Kočljivost tematike se staplja s sproščenim jezikom ali − kot se glasi v romanu velikokrat uporabljena besedna zveza – roka roki. Torej: to drži kot pribito.

Četudi fiktivnost dodaja zgodbam vedrino ali vsaj poskus razlage nerazumljivega, je rdeča nit vendarle dejstvo, da je Tito, tako ali drugače, mrtev in da so opisani dogodki in situacije produkt otroštva, ki je že zdavnaj minilo in se ga v celoti ne da popolnoma rekonstruirati.

Burmanski dnevi so najprej izšli v Združenih državah Amerike, ker je moral avtor pred izdajo v Angliji nekaj imen v romanu spremeniti zaradi podobnosti z dejanskimi osebami. Knjiga je v določeni meri avtobiografska, saj je Orwell služboval v Burmi kot policist. Ne glede na to, da se je pisatelj preizkušal tudi v proletarskem življenju in življenju potepuhov, se svojemu družinskemu izvoru ni povsem odpovedal in je nekaj let preživel v hiši svojih staršev ter opravljal poklic učitelja. Roman je prav tako ambivalenten, kot je bil avtorjev način življenja: nekaterePreberi

Emil Filipčič, dramatik, igralec, pisec romanov in otroške literature, satirik, avtor legendarne radijske igre Butnskala, prejemnik nagrade Prešernovega sklada, se v svoji knjigi Serafa s Šarhove 2 vrača s svojo značilno držo: samodistanco, ironijo, igrivostjo, avtobiografskostjo, kratkimi stiki, medbesedilnostjo.

V romanu beremo prigode o Risu Boštjančiču in Albertu Dolencu, serafih s Šarhove 2, ki želita ustvariti strip. V delovnem zanosu nastanejo še oddaje, pa tudi radijska igra Butnskala. Sočasnost je razsekana s preteklimi dogodki, fikcija se filipčičevsko prepleta z avtobiografskostjo in pretiravanjem, ne da bi pri vsemPreberi

Pisanja v Franciji živeče slovenske pisateljice najbrž ni treba predstavljati na dolgo in široko. Noč v Reykjaviku tudi ni prvi roman, ki ga je napisala najprej v francoščini in je bil šele potem preveden v slovenščino (prevaja se sama oz. roman »napiše dvakrat«). Poleg romanov je napisala tudi radijsko igro, članke za Delo, njena zadnja knjiga, Slovenski obraz, pa poleg življenjskih zgodb Slovencev, živečih v Argentini, oz. njihovih potomcev, živečih v Argentini, vsebuje tudi avtoričinePreberi

Pier Paolo Pasolini, vsestranski ustvarjalec: filmar, esejist, romanopisec, pesnik, kritik, novinar, igralec, slikar in pisec dramskih besedil, je postal bralcem v slovenščini lani bolje poznan še po novem prevodu svojega prvega romana Il sogno di una cosa, tj. Sanje o nečem. Besedilo sicer ne sodi med najbolj prepoznavne Pasolinijeve izdelke, kot so filmi Mamma Roma, Accattone, Salò ali 120 dni Sodome ter romana Teorema (Izrek) in Nasilno življenje (leta 2009 je bil v SMG premierno uprizorjen tudi Amado mio), nakazuje pa vseeno nekatere teme, ki so v Pasolinijevem opusu vseskozi prisotne.Preberi

Izbor Kliči me po imenu predstavlja kratko in skrajšano prozo slovenskih avtoric. Silvija Borovnik, podpisana pod izbor, spremno besedo in urednikovanje, je namreč besedila, ki niso ustrezala kategoriji kratka proza, skrajšala ter tako avtoricam namenila od najmanj dve (Zofka Kveder, Marija Kmet) do največ 39 (Silvija Borovnik!) strani. Opravljeno delo, kot zapiše v spremni besedi, »zajema besedila vseh tistih pisateljic, ki so v razvoj slovenske krajše proze prispevale tematske, motivne in jezikovno-slogovne novosti, obenem paPreberi

George Orwell je nedvomno poznan po svojem antiutopičnem romanu 1984 in politični satiri Živalska farma. Prevod njegovega prvenca Na robu in na dnu v Parizu in Londonu je pri nas ugledal luč sveta pred tremi leti. Letos je v slovenščini izšlo še eno delo tega kritika vsega, kar ni socializem v svoji najplemenitejši in prečiščeni, morda s stališča trenutne dejanskosti utopični obliki ‒ Pot v Wigan ali The Road To Wigan Pier. To je potPreberi

Letos se je v Medani od 28. do 31. avgusta že četrto leto zapored odvil festival (založbe) Sanje: Dnevi knjige in vina. Da se čas literarnih večerov, glasbe in otroškega programa nezadržno bliža, ni bilo nikjer prav vidno reklamirano; no, v Novi Gorici sem videla plakat, ki pa po velikosti ni konkuriral ostalim »vikend-dogodkom« (ne govorim o jumbo plakatih). Poletne plohe so minile, sčasoma se je zjasnilo in večer se je zdel primeren za obisk Gradnikove domačije v Goriških Brdih.Preberi