Bolj ko se skrivam, bolj me vlečejo ven iz teh lukenj. Tako kot jaz vsak dan bezam legokocke izpod kavča.

Vse se je znova začelo v nekih preprostih oblikah dela, služenja.

V takih tihih dnevih
nimam vere.

Velika ploščad,
na njej betonski
občutek,
da ni konca.

A kdo zase misli, da piše slabo?

Vedno sem sledila
nemiru v sebi,

kam vse te to pripelje,
in vedno nazaj.

*

Čas se je ustavil
v mehki
krožnici
tvojega očesa.
Nekje podirajo gozd,
nekdo teče za zdravje,
v nekaterih domovih
ni nič smiselnega,
ampak, glej,
čas zdaj stoji in se kopa
v tvojem
čistem očesu.Preberi

Bojim se teme
in na desni strani
je samo tema,

na levi strani
pa si ti,
ki se prav tako bojiš
teme.

Ampak ti si otrok,
star tri leta,
težko ti razložim,
da tam zunaj ni ničesar,
ne dobrega, ne slabega,Preberi

Zgodilo se bo,
bržkone se bo,
da ne boš prepoznal
prstov na svojih rokah.

Sonce bo sijalo,
prekrasna pomlad.

Otroci so odšli,
vsak po svoje,
rodilo se je,
znova otroštvo.

Roke trepetajo,
v strop strmiš,
preklinjaš ga –Preberi

Nevenka Miklič Perne se je rodila leta 1982 v Mariboru. Po izobrazbi je akademska slikarka. Z družino živi v Ljubljani, ukvarja se s slikanjem, ilustracijo, pisanjem poezije in kratke proze. Leta 2013 je izšel njen pesniški prvenec Ideali (Zavod Droplja), leta 2018 pa druga pesniška zbirka Lisičja vstopnica (Založba Litera).Preberi