Ne vem, / kako sramežljivo se zapirajo rože, / skrite za žaluzijami,/ kako zorijo breskve,

Ljubka nosečka bi bila, pomislim, ko se gledam v ogledalo in z rokami božam svoj napeti trebuh.

Ko si star skoraj trideset in imaš za sabo nerazrešene travme iz otroštva in nekaj (nesrečnih) ljubezni preveč (3) in precej pričakovanj, ki se nikoli ne uresničijo (Hollywood, Romeo in Julija ipd.), nehaš verjeti v zaljubljenost in namesto tega začneš verjeti v ljubezen.

Nekatere zgodbe so težke. Težko jih je prebaviti. Težko jih je vmes vsaj malo ne odložiti, saj te zgodba – kljub izjemno berljivemu slogu – napolnjuje s tesnobo, ki iz strani v stran narašča v tvojih prsih. Kaj takega se mi ne zgodi ob prav veliko knjigah. Izjema so Dnevi zavrženosti. Pa sedaj Materinstvo.

Če bi vedela, da je viski, ki ti ga je tresočih rok prinesel, zadnji, ki ga boš z njim še kdaj popila v varnem zavetju misli, da je vse v redu, bi ga morda pila počasneje, odpuščala hitreje, ljubila močneje.

Če bi vedela, kaj se ti bo zgodilo nekega čisto običajnega, lenobnega in predolgega ponedeljkovega popoldneva, bi verjetno marsikatero stvar naredila drugače. Če bi vedela, da od 15:30 nič več ne bo isto kot prej, bi bila bolj pozorna na znake, ki so kazali tisto, čemur ni moč ubežati. Če bi to vedela, bi zjutraj vstala in za pretegovanje porabila dlje časa, bolj lenobno bi odšla do kopalnice, kjer bi si umila zobe (ali pa tudi ne), nato biPreberi

Boljši konec je unikatna knjižica izbranih sloganov in kratkih kratkih zgodb z natečajev Prepišnega uredništva 2016: probralni slogan in dve vaji iz knjige Pisanje kratke zgodbe Andreja Blatnika – zgodba po fotografiji in novi konec za že natisnjeno kratko zgodbo iz zbirke Stopinje.

1.

Naj se sliši še tako banalno, a moj svet se je z Milinim rojstvom popolnoma spremenil. 12. Marec. Točno se spomnim tega dne in celega tedna pred njim, saj sva bila z Milanom že popolnoma neučakana. Hodila sem po stanovanju, nisem vedela, kaj bi sama s sabo, šest tednov sem bila že doma, brez kakršnega koli pametnega dela. Vse njene obleke sem že preprala, kupila sem voziček, pripravila previjalno mizo. Ko se je Milan vrnil z dela, vedno je delal do šeste aliPreberi

Mateja Arnež (1991), magistrska študentka pedagoške slovenistike in primerjalne književnosti. Navdušena bralka in ljubiteljica mačk, ki želi napisati roman. Ker se ji to ta trenutek zdi še malce pretežka naloga, piše kratke zgodbe. Ko ji zmanjka navdiha, lektorira, piše recenzije, hodi po kavah in na druge bolj ali manj produktivne načine zapravlja svoj čas. Preberi

Zalivček. Ne vem, od kje so tri razmajane in dotrajane klopi sicer dobile to ime, k so čist preveč stran od morja, sonca in Obale nasploh. Se je pa med stalnimi strankami vseen prijel, pa še mal bolš se sliši, če rečeš, da si v Zalivčku. Potem pač noben ne ve, da v resnici nisi na morju, ampak sred bednega blokovskega naselja nekje na Gorenjskem, kjer čakaš nekoga, da ti neki prinese. Tko k včasih tri pičke sedimo in čakamo Komarja, da končno pride.Preberi