če bi trdil / da poznam krajnčev opus / bi lagal / a možak piše 40 let / tole je njegova / sedeminpetdeseta pesniška knjiga / a je še vedno / jebeno mlad / kar mu zamerim / pošteno povem

Padec Bastilje se ni nikoli enačil / z zgodovino. Tudi hrano je zavračal.

Spominjam se zlasti verza »krematorium czarne, głuche«, ki je name deloval silno strašljivo in ko sem vprašal, za kaj gre, se je odgovor glasil »to je pesmica o ubogih otročkih«. Za takrat je bilo dovolj, kaj pa sem vedel o krematorijih in vojnah!

na noč ko se je jug predal sem tekel po jopič za levona helma

šampanjec ki ga nalijejo horstu brunnerju ni niti slučajno isti šampanjec kot ga nalivajo na uredništvih časnikov

Ne gre za naključje, ta pesem je državotvorna.

Veliki pesnik J. W. Goethe se tobaku ni posvečal z andohtjo, kot bi si ga ta zaslužil.

Knjiga, ki je pred nami, je na novo konceptualizirana »prevajalska zgodba«, tista, ki smo jo sprva spremljali že v Novi reviji, ki se nam je nato znova ponujala v več knjižnih izdajah in ki smo jo, seveda, imeli priložnost spremljati tudi drugače: ob druženju in pogovorih s prevajalcem in urednikom Alešem Bergerjem.

Kravos je dolga leta domala sam, v redki družbi (morda zgolj v družbi Ervina Fritza) stal na »neuvrščenem« polju poetike – ni bil ne tradicionalist, ne del eksistencialistične skupine, ne ludistov in tudi drugih avantgardistov ne.

Tole je zlasti otok zakladov, razumete? Zakladov. In če bi res nadvse radi, da bi tole bil potopis, naj vam bo. Ampak s to odločitvijo ste Capusu naredili krivico.