Izložbene lutke po zadnji modi / dostojanstveno zrejo v lasten odsev.

Kadar se vpneš v pesem, / se ti zgodi tole: / nihče je ne prebere. / Ta krvava reka v meni.

Nismo še odprli / vseh vrat tega sveta / trkamo na njih / z različnimi načini / dvoumnega pristopa

Jesen. Preludij v zimsko otožnost. Lahen dotik neba. V tvojem pogledu neizrečene besede. Brezizrazno zreš v daljavo namišljenih senc in se zliješ s tesnobno pokrajino.

Lothar Boris Piltz (1964) – ga piše življenje, otrok Saturna, črnega sonca, samohodec, po poklicu elektrotehnik-elektronik, po srcu in duši stari roker, fotograf, glasbenik, za seboj ima dve likovni in nekaj skupinskih fotografskih razstav, v srednji šoli ga je učil in navdušil za poezijo Milan Vincetič, ne verjame v ploščato Zemljo niti v kockasto, verjame pa, da smo vsi vesoljci, da je že vse napisano in reciklirano, in ne glede na to, da človeštvo čepi v gnojnici, verjame, da je ljubezen edina univerzalna sila (A. Einstein). Z družino živi v Ljubljani.Preberi